Vdih zemlje, izdih vesolja. Neprestani cikel življenja, ki nas ohranja v ravnovesju, v harmoniji in h kateremu stremi vsaka duša, čista energija v nas. A ravnovesje je krhko. Sam šum valov, piš vetra ali zamah krila mimo letečega pisanega metulja ga lahko podre. Vzvalovi in vznemiri gladino morja notranjosti naše duše.
Kultura, ta naša opevana mati civilizacije, nam vsak sleherni trenutek s svojimi kremplji vztrajno rije po gladini duše. Govori nam kaj je prav in kaj ne, kaj lahko in česa ne smemo. Čeprav vsak izmed nas, v svojem najčistejšem bistvu, če ga je le sposoben še videti v tej sivini človeštva, ve kaj je prav in kaj ne. Ne rabimo pravil, ki bi nam vsiljevala način življenja, kajti vsaka duša je prišla na Zemljo s svojim namenom, svojo nalogo, ki jo mora opraviti. Kultura, ki kot črna vrana nenehno gloda po drobovju našega srca, pa pravi drugače. Držimo se pravil in veljal bo red na zemlji. Vprašam vas, kakšen red? Red, ki pomeni nenehno vojno, ne samo drug z drugim, vendar tudi sam s sabo, s svojim egom in svojim bistvom. Pravila, ki vodijo do izčrpavanja našega največjega bogastva, matere narave? Ki morijo naše brate in sestre, živali? Ki teptajo dostojanstvo in up tisočim ljudem po svetu?
Takšen red potrebujemo? NE, kar rabimo je povezati se nazaj z naravo, z brati in sestrami živalskega kraljestva, katerih um ni črn od saj egotripovskega človeštva, z rastlinami in nenazadnje sami s seboj. Najti se v vsej tej zmešnjavi, ki nas obdaja je najtežja naloga sodobnega človeka. Zdi se tako daleč, pa vendar je tako blizu. V nas, v notranjosti naše duše. Marsikdo bi me sedaj vprašal kako, na kakšen način? Ni pravega načina, ni pravega pravila, kajti vsak živi svojo resnico, svojo realnost in znotraj te realnosti obstajajo njej pogojena kroženja energije. Nekdo se najde ob poslušanju petja ptic, žlobudranju bližnjega potoka, pletenju nogavic, kuhanju mineštrice, spet drugi ob skoku iz letala, plezanju na najvišji vrh sveta ali sprehodu skozi najljubši del mesta. Ni univerzalnega pravila.
Nekaj za kar lahko krivimo ali pa se zahvalimo našim prednikom. V času srednjega veka smo si odgrnili tančico nevednosti in se odločili strgati z vrvice, ki nas je dušila in zategovala okrog vratu.
Vrvica z imenom Cerkev in z njo vsa duhovščina, ki je skrbela za pravo napetost železne verige. Pogledali smo iz teme a si hkrati naložili največje breme, ki ga večina ljudi še danes ni sposobna nositi na lastnih ramenih. Odgovornosti za lastna dejanja. Vsak posameznik mora SAM odkriti smisel življenja. Seveda, če mu je to namen in želja. Mogoče je njegova duša prišla na zemljo na dopust, opazovati in živeti, brez vprašanj, brez pričakovanj. A večino ljudi to vprašanje preganja vse od časa, ko so se ljudje uprli dogmi, ki poveličuje nebesa in zavrača pekel. Dualnost osnovana na trpljenju, strahu in nevednosti ljudi. Čas je bil, da končno sprevidimo. Pa vendar nam spoznanje ni prineslo prave odrešitve, nasprotno, še večjo negotovost in zmedo. Kaj sedaj, zakaj živim, kaj je namen mojega bivanja na zemlji? Vse od takrat se človeštvo sprašuje ta vprašanja. In tako nastajajo novodobne religije, ki obljubljajo odrešitve na ta in drugačen način. Pa vendar je vsem skupna ena stvar. Pravila. In sama ne sprejmem tega. Ne sprejmem dejstva, da mi nekdo narekuje kako in v kaj verjeti. Kako se obnašati, da pridem do ultimativne rešitve, odrešitve. Kaj, če moja duša še ni pripravljena takoimenovane odrešitve. Kaj, če je moj namen se še učiti zemeljskih stvari, preden se spustim v astralni svet. Na to še nimam odgovora, ampak pot življenja me vodi tja.
Značilno za današnji čas nenehnega hitenja in nepotrpežljivosti, mislimo, da se mora vse zgodi tukaj in zdaj. Cel svet se mora zgoditi ravno to sekundo, ker čas je denar in mi nimamo ne časa ne denarja čakati življenja. Takoj naj se zgodi. Ob vsem hrupu dneva in neprespanih noči brez lune, ko čakamo, da se bo življenje odvilo, se to leno sprehaja mimo nas in nas pušča prazne, nezadovoljne in nergave. Pozabili smo se ustaviti, uživati v trenutku, v nasmehu mimoidočega, dotiku bližnjega, radovednem pogledu otroka ali enostavno, tišini. Tišini, davno pozabljeni prijateljici duše, spremljevalki noči in partnerici miru. Zamenjali smo jo za hrup, nenehno blebetanje, šumenje in pokanje. Še ena značilnost našega časa. Vidimo, da smo precej zvesti tradiciji časa, ki mu pripadamo. Bi se srednjeveški uporniki zgražali nad stanjem oziroma apatijo v kateri smo se znašli? Kdo bi vedel. Lahko se pa vseeno vprašamo kaj počnemo. Zakaj živimo življenja nekega ideala, ki ga že samega po sebi ne moremo doseči in ki nam ga je kultura vtisnila v naša prepričanja. Smo ostali brez domišljije si zamisliti svet drugače in se ustrašili izpeljati nam lastno pot, katero si vsak posameznik sam izbira in posledično tudi sam prehodi? So nas kultura oglaševanja, potrošništvo in individualizem, katerega skupni imenovalec je neo-liberalistični kapitalizem, popolnoma odpeljali stran od sebe? Smo se izgubili na poti samopotrjevanja, egoizma in hlepenja po moči? Ne verjamem in ne želim verjeti.
