Jeza je klic na pomoč. Se znaš odzvati nanj?



Jeza. To skrivno čustvo. Upam si trditi, da ga ni človeka, ki še ni občutil jeze. To čustvo je čustvo prikrivanja, saj se za jezo vedno skriva nekaj več. Jeza je SOS klic na pomoč. Ampak ali se znamo odzvati temu klicu na pomoč?

Jeza

Kakšne so pogoste reakcije staršev na jezo otrok? Ignoriranje, zaušnica, prepir … Ste se kdaj vprašali, kaj kot starš otroku s takim odzivom sporočate? Nič drugače ni v partnerskih odnosih. Ko je en partner jezen na drugega, se prav tako pogosto zgodi, da ga drugi bodisi ignorira ali pa se med njima vname hud prepir. Le kako bi znali ravnati drugače, če nas tega nihče ni naučil?

Zakaj sem na začetku omenila, da je jeza čustvo prikrivanja? Jeza prikrije nemoč. Jeza nemalokrat izraža neko bolečino. Jorge Bucay jezo zelo lepo opiše v svoji knjigi Ljubiti z odprtimi očmi, ko pravi, da se žalost preobleče v jezo, ko si ne želi, da bi jo odkrili. In prav ima, za jezo se vedno skrivajo globlja čustva.

Če je jeza klic na pomoč, mi pa se na ta klic ne odzovemo je podobno, kot če bi tisti, na drugi strani linije 112 bili nedosegljivi. Pa saj ni tako hudo, bo kdo pripomnil. Naj opomnim, jeza je izredno močno čustvo in kopičenje jeze lahko hitro vodi v delinkventna vedenja, impulzivnost, nasilnost, slabše medosebne odnose, depresijo, zlorabo drog in vse to lahko posledično vodi na žalost tudi v samomor.

Ravno zato je izjemno pomembno, kako se odzovemo na jezo. A preden vam zaupam kako, moram pojasniti še nekaj.

Jeza je vgrajen biološki odziv na preveč stimulacije (oz. stres) in naši možgani so programirani tako, da se na preveč stimulacije odzovejo z jezo. Zato je tudi neprimerno, če je v kakšni družini izražanje jeze nezaželeno ali celo prepovedano. Kako lahko prepovemo občutenje nekih čustev, ki so biološko programirana v naš um?

Ko vemo, da je jeza vgrajena v vsakega izmed nas, je prva stvar, ki jo lahko vsak zase naredimo ta, da si dopovemo, da je jeza nekaj povsem normalnega ter da smo jezo že vsi kdaj občutili in da s tem ni prav nič narobe. Povsem normalno je, da smo kdaj jezni na naše bližnje in da si včasih celo želimo, da jih sploh ne bi bilo. Čeprav se morda zdi malo čudno, da lahko nekoga enkrat ljubimo in v naslednjem trenutku že sovražimo. Dejstvo je, da je vse to v nas in da naši občutki včasih prihajajo v medsebojni konflikt.

Otroci jezo običajno izrazijo oziroma verbalizirajo v zelo preprostih oblikah, na primer: »Sovražim te!«. Verjetno vam je povsem logično, da ni najbolje, če se starši poženejo v prepir z otrokom, ali mu zaradi tega prisolijo zaušnico. S tem namreč otroku pokažejo neprimeren način spoprijemana z občutki jeze.

Povsem podobno je tudi v partnerskih ali prijateljskih odnosih. Če nam partner reče, da nas sovraži in mi začnemo vojno, je povsem jasno, da partnerju s tem nismo pomagali, pač pa smo le še poslabšali naš odnos z njim.

Kako se torej odzvati na jezo?

Osebi, ki je jezna moramo pomagati prepoznati in opisati občutke, ki jo preplavljajo. Povedano drugače, spodbudimo jo k temu, da svoje občutke opiše z besedami. In to velja tako v relaciji otrok – odrasel, kot v relaciji odrasel – odrasel. Pomembno je, da jezo pri drugemu prepoznamo in ga povabimo: »Jezen si. Nekaj te je prizadelo ali razburilo. Poskusiva se pogovoriti o tem.«

Verjemite, to dela »čudeže«. Otrok ali oseba, ki je jezna, se bo po pogovoru počutila bolje, olajšano in vaš odnos s to osebo se bo okrepil, ker niste prezrli klica na pomoč.

Zakaj je pomembno, da naučimo otroke, kako se odzvati na jezo?

Ker jim s tem, ko jih tega učimo pomagamo zgraditi odlično komunikacijsko veščino. Ko bomo otroku pokazali, kako se lahko še drugače odzovemo na jezo drugega, bo otrok ta odziv ponotranjil in se bo na jezo drugih tudi sam tako odzival. S tem bo gradil boljše in kakovostnejše medosebne odnose.

Nobene potrebe ni po tem, da se, če nam nekdo zabrusi kako nas sovraži, počutimo prizadete in užaljene, kar se sicer dogaja. Poskusimo naslednjič postopati drugače. Prepoznajmo jezo in se odzovimo klicu na pomoč.

2 komentarja

  1. Tony Murkec

    Odlično razmišljanje! Iskreno upam, da bo komu pomagalo.

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*