Izumitelj umetnega gnojila je bil nemški kemik baron Justus von Liebig (1803-1873). Že kot otrok je v očetovi trgovini, v kateri je bil majhen laboratorij, preizkušal »recepte« iz različnih knjig, ki si jih je izposojal v knjižnici. Po študiju v Nemčiji so ga ambicije pripeljale do Pariza, kjer je delal s takratnim glavnim možem raziskovalne kemije Joseph Louis Gay-Lussacom. Pri enaindvajsetih letih je tako že postal profesor kemije. Liebig je bil odgovoren za razvoj na učnem, raziskovalnem in tehnološkem področju moderne kemije. Leta 1831 je s tem, ko je proizvedel kloral in kloroform (uporabljajo ga kot narkotik), postal prava kemijska zvezda. Dobil je tudi naziv očeta organske kemije.

Justus von Liebig, izumitelj umetnega gnojila, se je ukvarjal z raziskovanjem različnih kemijskih procesov. Preučeval je življenjske procese rastlin in živali. V nasprotju s takratnim medicinskim razmišljanjem je dokazal, da je telesna toplota rezultat izgorevanja hrane v telesu. Njegovi izumi so med drugimi tudi mesni ekstrakt, nadomestek maminega mleka za otroke, pecilni prašek in kot je razvidno iz naslova umetno gnojilo. Tako se izumitelj umetnega gnojila Justus von Liebig lotil preučevanja sestave rastlin in njihovo povezavo s kmetijstvom. Z njegove perspektive so zelene rastline žive zaradi snovi, ki so jih pridobile iz anorganskih elementov, ki so v zemlji in zraku. Po njegovem takratnem mišljenju, so zelene rastline pridobivale iz zraka (ogljikovega dioksida) ogljik in dušik iz amoniaka in potem naj bi se vse vračalo nazaj v atmosfero s procesom fermentacije, za katero je menil, da je glavni kemijski proces v naravi. Z analizami je prav tako prišel do zaklučka, da rastline vsebujejo natrij, kalij, kalcij in fosfor in ker so to minerali, sigurno pridejo iz zemlje. Leta 1840 je v svojem delu Kmetovanje in fiziologija idejo, da rastline črpajo svoje hranljive snovi iz zemlje, zavrgel.
Mineralne sestavine zemlje so omejene, saj si le ta ne more privoščiti neomejenih količin. Tako bi po Liebigu morali kmetje obnoviti zemljo s tistimi minerali, ki jih pridelki največ zadržijo v sebi in zaradi katerih tudi rastejo, kar pa pomeni, s pepelom pridelka, ki ga pridobimo potem, ko pridelek zažgemo.
Njegova teorija je prikazovala, da obstaja »zakon minimuma« za gnojenje pridelka in menil je, da dušik, fosfor in kalij povečujejo proizvodnjo proporcionalno in da jih je potem takem za najboljši izkoristek potrebno dodajati sintetično.
Po nekaj letih promoviranja je bila ta teorija sprejeta in plasirana v prakso, Liebig pa je naredil umetna gnojila, ki so vsebovala omenjene minerale ter majhne količine amoniakove soli. Doprinosi z uporabo umetnih gnojil so bili ogromni in to s samo tremi minerali. Natrij, fosfor in kalij so tako »dokazali«, da so dovolj, da naredijo zemljo dovolj dobro, da na njej raste sadje in zelenjava. Problem pa je nastal, ko v tem sadju in zelenjavi ni bilo dovolj mineralov ali pa so bili celo popolnoma odsotni . Po teh analizah je Justus von Liebig, izumitelj umetnega gnojila ugotovil, da je naredil napako a je bil kljub temu dovolj pogumen, da se je javno odrekel svoji teoriji in tako je prišel do zaključka, da ni možno sintetično hranjenje pridelka.