Strmele smo skozi okna kavarne Riche na Talaat Harb ulici. In ne zato, ker bi se nam odpiral pogled na nekaj novega, ampak ker smo bile zgrožene. No, jaz sem vsaj skušala dajati vtis, da sem zgrožena, da me ne bi njun pozorni um obsodil, da sem slučajno pasivna do tako pomembnega vprašanja, kot je revolucija in življenje po njej, kajti, roko na srce, tu v Kairu od tebe pričakujejo, da imaš neko oblikovano stališče na tem področju. In kaj se je odvijalo na ulicah? Saj pravim, nič novega, demonstracije spet – tokrat proti vladi, ker bo, ali je že, prepovedala udeležbo na predsedniških volitvah Hazemu Abu Ismailu, salafističnemu kandidatu, ker naj bi njegova mati imela ameriško državljanstvo. »To so zgolj plačanci. To niso predstavniki Egipčanov. Poglej jih, saj niti egipčanskih oblačil ne nosijo,« je dejala gospa Magda, ki je včasih delala na ameriški ambasadi, sedaj pa dela kot prostovoljka v koptskem centru, zato predvidevam, da ve, kaj govori, zato sem ji prikimala in nič ugovarjala, kajti meni bi lahko človek desetkrat razložil razlike v načinu oblačenja med Palestinci, Egipčani in Libanonci, pa ne bi bila nič pametnejša.
Obrnile smo se stran od oken in se spet posvetile kosilu. Naenkrat je tretja udeleženka, gospa Noha, zakričala in skočila na noge ter začela vpiti: »Moja torbica. Moja torbica.« Izginila je. Ozirale smo se pod mizo, nad mizo, na sosednje mize, skočila sem na stranišče in v zadnjo trgovino, kjer sva se z gospo Noho ustavili, če je ni morebiti tam pozabila, toda ne, rešitev ni bila tako enostavna; šla sem do šefa kavarne, ali morebiti nimajo kje kamer, s pomočjo katerih bi lahko identificirali storilce, toda kamera se je že pred mesecem dni pokvarila, serviserja pa še ni bilo na spregled. Bad luck. Izginil je diplomatski potni list in nekaj več kot sto evrov gotovine. Gospa je poklicala svojega taksista, Haga Ramadana, če bi lahko odšel z njo na policijo. Ker je moški. Neverjetno. Nisem mogla verjeti. Sedela sem z dvema gospema, upokojenkama, ki imata imenitno izobrazbo in za seboj uspešno kariero, sedaj pa čakamo na taksista, da nas bo pospremil na policijo. Ker je moški. Njen bivši mož in sin pa živita v Franciji. No, kmalu je sledil poduk, da v arabskem svetu nikoli ne smeš prehitro sklepati in da nič ni tako, kot je videti. Ta taksist namreč ni bil kar tako, samo v prostem času je delal kot taksist. V ‘ normalnem’ življenju je delal v državni upravi, zato je vedel, kako se mora človek do predstavnikov državnega aparata obnašati, toda ker je kot javni uslužbenec zaslužil zgolj drobiž, je zato še delal kot taksist pri gospe Nohi, kjer zasluži nekajkrat več.
Izginotje torbice nam je s pomočjo gostov lokala medtem, ko smo čakale, uspelo razložiti. Gospod, ki je sedel za njenim hrbtom, nam je razložil, da so do njega pristopili štirje črni mladeniči in ga prosili, da jim odstopi mizo, češ naj bi to bila njihova stalna miza, nato pa je opazil, da so se že čez nekaj minut dvignili in odšli. Sudanci? Mogoče. Na ulicah Kaira naj bi jih sedaj mrgolelo na tisoče in prispevalo svoj delež k nizkotnostim tega mesta. Vsaj če bi kamere delovale, bi mogoče imeli kako upanje, tako pa upanja ni. Le kako najti tatove v tem mestu, ki ima več kot dvajset milijonov prebivalcev? Ni ga umetnika, saj pravim. Tudi sama sem doživela svoj ognjeni krst, introduction to Cairo, kot bi dejala moja prijateljica Tina iz Nemčije, ki živi v Dahabu. Na poti v šolo so mi na metroju, ali pa na avtobusu, ukradli denarnico, ki je nikoli več ne bom videla. Zdaj nosim denar okoli vratu.
Žeparjev pa v centru mesta kar mrgoli. Vsak dan slišim takšne in drugačen zgodbe. Zanosnega duha revolucije ni več. Pogled na trg Tahrir in sosednje ulice je danes, ko se na njih ne odvijajo demonstracije in ko novinarji z visokoletečimi besedami ne poročajo več za svoje televizijske mreže, duhamoren. Na njem stoji še nekaj šotorov in v njih tudi sredi belega dne leži nekaj najbolj razcapanih in utrujenih možakarjev, kar sem jih videla v svojem življenju, ali pa te možakarje lahko vidiš, kako sedijo ob kozarcih čaja in topo zrejo v tla. Kako se jim vendar posreči spati med temi nepopisno hrupnimi kolonami avtomobilov, ki se prebijajo čez trg, me vsakič spreleti, ko jih vidim. S pomočjo drog, mi je nekdo razložil. Ne vem. Kako nizko lahko pade neko človeško bitje, da tako rekoč biva v šotoru na nekem trgu, kjer dan in noč vlada peklenski hrup? Ne bi rada ugotovila na svoji koži.
Od tam se vsako jutro s podzemno železnico odpeljem na tečaj arabščine. Zastavila sem si namreč skoraj nedosegljiv cilj: da se končno po tolikih letih bivanja med Egiptom in Slovenijo naučim brati. Toda najti dobro šolo na Sinaju, kjer prevajam knjige za Mladinsko knjigo, je bolj ali manj misija nemogoče, zato sem se odpravila v Kairo. Iz mirnega Dahaba, ki leži med Rdečim morjem in puščavo, kjer vladajo beduini, v ta hrup in zmešnjavo. Na vhodih v postajo sedijo pokveke in matere z otročički v naročjih ter prosjačijo ali pa prodajajo robčke za en funt (manj kot 20 centov). Nekoč se me je neka deklica oklenila in me ni hotela spustiti, ko pa sem jo odrinila, me je udarila. Bogata gospa z Zahoda, katera pa ni nič kaj pripravljena pomagati. Če bi to vsaj bilo res, da bi bila bogata… in da bi lahko pomagala.
Ker je pomoči potrebnih brez števila. Na poti do postaje vidim kar preveč mladih fantov, ki spijo kar tam, na ulici. Podnevi in pozno v noč prodajajo svoje blago, nato pa ob mizi zaspijo. In še vedno spijo, ko jaz že v šoli ponavljam za profesorico: ra, ri, ru, ga, gi, gu… fonetične vaje, uh.
Vozim se v kupeju, ki je namenjen ‘ladies’. Po revoluciji naj bi se gospe lahko vozile tudi skupaj z moškimi in jih tudi vidim, da se res, vendar ne čutim potrebe po tem, da bi koga izzivala. Nisem na svoji zemlji. Le zakaj? Stopim v kupe in okoli mene morje rut. Same naglavne rute. Če sem kdaj kje imela občutek, da izstopam, je to tu, v metroju v Kairu, sredi valovanja rut vseh barv. Izstopim v Dokkiju in odhitim na avtobusno postajo. Po treh tednih bivanja mi še vedno ni uspelo ugotoviti, kakšen je znak za avtobusno postajo. Stopim tja, kjer ljudje pač stojijo (to je trden znak, da je to postaja) in čakam. S stopnic avtobusa visi možakar in se na vsa usta dere, kam peljejo. Stopim do njega in ga vprašam: »Šera Ahmad Orabi. Kobri? Ulica Ahmed Orabi? Most?« Ko prikima, vstopim in se usedem. Iz žepa izvlečem drobiž, ki sem si ga pripravila že prej v hotelski sobi in ga podam sopotniku pred seboj, naj ga poda naprej, dokler ne pride do voznika – ali do sprevodnika (možakarja, ki celemu svetu oznanja, kam gremo). Celo pri prečkanju ceste sem postala samostojna. Najprej sem jo prečkala skupaj s še kakim Egipčanom, sedaj to lahko storim sama. Kajti tu se nihče ne ozira na pešce.
Sem že omenila, da me je celotna tematika o revoluciji nekako nehala zanimati? Prve dni, ko sem šele prišla iz Dahaba in se mi tečaj še ni začel, sem vneto hodila na neko mednarodno srečanje, ki ga je organizirala Ameriška univerza in je potekal na Svetu za kulturo na Zamaleku (otoku na reki Nil) , na katerem so razpravljali o podobnostih med to in ostalimi revolucijami v preteklosti. Ko sem receptorju ponosno omenila, da odhajam na predavanja o arabski pomladi, mi je zabrusil: »Kakšna arabska pomlad. Arabska zima je to.« Počasi se mi svita, kaj je imel v mislih. Ko se namreč kamere ugasnejo, te pričaka kruta resničnost, in ta je, da se ljudje bojijo. Prihodnosti. In da so razočarani. Otopeli. In vedno me spreleti nelagoden občutek, ko vidim poster ali nalepko s podobo Hazema Aba Ismaila, z njegovo tipično salafistično bradico, njegova podoba pa je tako rekoč na vsakem koraku. In njegovi privrženci, ki so v petek demonstrirali, so bili videti tako…enostavni, neizobraženi, kot da bi jih nekdo ravnokar potegnil z njive in jim zadal nalogo, naj nosijo letak in demonstrirajo. Upam, da to ni prihodnost Egipta.
Mladi imajo tako kot drugje težave z zaposlitvijo. Samo da so tu armade nezaposlenih še nekajkrat večje kot drugje. Gospa Ana, Srbkinja, ki že trideset let živi v Kairu in je mati treh otrok, se še vedno obremenjuje s tem, ker z možem pred leti nista kupila knjigarne za svojega sina in na ta način bi ta imel zagotovljeno službo. Tudi hči Natalija kljub fakultetni izobrazbi s področja medijev nima sreče. Dobila je sicer službo na zasebni televiziji, lastnik je neki bogataš iz Saudske Arabije, toda po treh mesecih dela še prve plače ni videla. Dekleta so se večkrat poskušala dogovoriti z lastnikom, vendar se ta na srečanjih nikoli ni pojavil. Zdaj jim je nekako v zadoščenje, sicer bolj klavrno, da je z oddajanjem iz Kaira nekaj narobe in da morajo oddajati signal kar iz Saudske Arabije.
Slišim pa, da te dni v parlamentu razpravljajo o tem, ali ukiniti dostop do pornografije na spletu ali ne. Kot da bi to bil danes najbolj pereči problem te države.
