Kaj bodo pa drugi rekli?



To je vprašanje, ki si ga pogosto zastavimo in nemalokdaj dopuščamo, da nam mnenje nekoga drugega predstavlja oviro. Ponavadi pa je le znak, ki kaže na našo usmerjenost. V obdobju odraščanja, ki je na nek način obdobje, ko se postavljamo zase, je značilno, da se za nasvet obrnemo na svoje bližnje, ker še nimamo razvite strategije, kako delovati sami s seboj. To so lahko nasveti staršev, prijateljevo mnenje, priporočilo  znanca …, ki jih kljub temu, da povprašamo zaradi neke potrebe po potrjevanju, sprejmemo kot ovire na poti.

Kaj bodo pa drugi rekli

Ni enostavno postaviti se zase in verjamem, da čisto vsak v neki točki svojega življenja pride do tega. To je pomemben del sprejemanja. Ljudje neprestano sledimo potrebi, da se povezujemo, in ko se počutimo del nečesa, se hkrati počutimo sprejete. A vendar je v resnici najpomembnejši del ta, da najprej sprejmemo sami sebe, z vsemi svojimi odličnimi lastnostmi in tudi s tistim delom nas, ki ga imamo za slabšega. Ko pridemo do točke, da se vprašamo: »KDO SEM IN KAJ ŽELIM?«, si hkrati začnemo postavljati merilo glede na tisto, kar so le zunanje smernice. Merilo v smislu, da se pripravimo in sprejmemo dejstvo, da to, kar počnemo, enostavno ni to, kar počne vsak. Torej se zavedamo dejstva, da enostavno ne moremo ustrezati vsem. Pomembno je, da občutimo svobodo pri osebnem ustvarjanju, predvsem pa sprejmemo sliko, da smo to mi in da je ravno to, kar počnemo, za nas nekaj posebnega. Kar seveda ne pomeni, da je nekaj izjemnega tudi za vse ostale.

Potreba po povezovanju in pripadnosti živi v nas in zelo pomembno je, da to potrebo tudi zadovoljimo, če želimo biti zadovoljni. A zgodi se, da v družini ali družbi, v kateri živimo, morda vse to, kar začutimo kot svoj potencial in nameravamo početi, ni tisto, kar bi drugi razumeli. V tem stanju imamo dve možnosti.

Prva in enostavnejša je ta, da opustimo misel na svoje želje. Ostanemo znotraj svojih okvirjev in tako hkrati določimo svojo prioriteto, ki je ta, da se raje usmerimo v svoje odnose, kakor da bi izstopili iz množice, si zavihali rokave in sledili sebi.

Druga možnost pa ni tako enostavna, a je na dolgi rok zagotovo učinkovitejša. Izberemo sebe in radostno sprejmemo svoj impulz ali idejo, ki jo nameravamo ne samo uresničiti, ampak živeti. V tem primeru sledijo velike spremembe. Spremembe so velike, kajti ko se enkrat usmerimo v novi »ok«, moramo biti pripravljeni, da nas ne bodo vsi podprli na način, ki ga želimo. A ne pozabimo, da nas univerzum podpira. Po drugi strani bomo spoznali, da bodo nekateri, ki nas sprejemajo, sprejeli tudi to, za kar smo se odločili. Spet pomembno je tudi zavedanje, da bomo v tem procesu spoznali, da ne bo vsak razumel, čemu tako izbiramo. Vedeti moramo, da je prišel čas, da v svojem življenju ustvarimo prostor za nekaj novega.

Biti obkroženi z ljudmi, ki nas bodo podpirali, je pomembno tudi v procesu ustvarjanja. Preprosto zato, ker bodo s tem, ko se povezujemo s podobno mislečimi, te osebe hkrati postale za nas vir kreativnosti. Ko se osredotočamo na idejo, ta tudi raste, in ko se poglabljamo v svoj miselni tok še z drugimi osebami, ki ponujajo informacijo o svojem pogledu, je to za nas neprecenljiva možnost, ob kateri svoje možganske celice spodbujamo k aktivnemu delovanju. Ob takem razmišljanju pa le zaupajmo v poplavo navdiha in idej ter ne pozabimo si vse to skrbno zapisovati.

Včasih pričakujemo, da nas bo družina podprla pri vsem, kar smo izbrali, da bomo počeli, a vendar ni vedno tako. To je v veliki meri odvisno tudi od tega, kako drugi razumejo to, kar smo si zadali – a to vsekakor ni naš problem. Povežimo se z ljubeznijo v sebi in se vprašajmo, kaj bi ljubezen naredila. Zagotavljam vam, da bomo, ko izhajamo iz sebe in smo prepričani vase ter v to, kar so naše izbire, obenem našli besede, ki jih lahko razumejo tudi tisti, ki nas imajo radi. Pogosto se oseba le odzove na informacijo, v kateri zaznava nestrinjanje z umikom. A povežimo se z bistvom v sebi, in ko bomo sami drugače razumeli, kaj nam oseba s svojim vedenjem sporoča, bomo pripravljeni izbrati način, s katerim lahko najbližjim na drugačen način pojasnimo, da to, kar počnemo, izbiramo iz ljubezni do sebe. Ko bomo sami v sebi sprejeli, da ne moremo pričakovati, da bi nas naenkrat ves svet podprl, bomo dojeli, da imamo podporo tistih, ki jih v resnici potrebujemo. Za vse ostale pa je dobro vedeti, da čim ustvarimo prostor za novo energijo, lahko pričakujemo tudi, da bodo v naše življenje vstopili ljudje, ki jih potrebujemo.

Ko se usmerimo v svoj cilj, bomo hkrati začeli delovati v smeri za njegovo dosego. Začeli bomo obiskovati nove kraje in spoznavali nove ljudi. Naj nas ne bo strah, če morda prijatelj ali prijateljica iz otroštva ne deluje, kakor mi. To lahko sprejmemo, saj je vendar čar ravno v tem, da smo si različni. Ne moremo pričakovati, da nam bo nekdo, ki je naš sosed že od rojstva, stal ob strani in nas podpiral samo zato, ker je takšno naše pričakovanje. Odprimo se svetu v vsej svoji lepoti, razpnimo svoja krila, poiščimo svojo smer in pogumno poletimo!

2 komentarja

  1. Marija Cilenšek

    Ko sem prebrala Petrino knjigo Virusi Slovenije, sem se pogumno vrgla v ta nori svet, in mam se fajn. Ampak ogromno je ljudi, ki so mi fouš. Pa kaj.

    • Ogromno ljudi, med katerimi predvsem tisti, ki niso pripravljeni narediti ta prestop, da bi tako naredili nekaj zase, imajo veliko mnenj za podelit. Samo tisti, ki si upa, ne slediti le mnenjem in naredi spremembo, je v renici tisti, ki mu z veseljem prisluhnemo. Osebna rast je proces, ki traja vse življenje in prej kot to sprejmeš, prej, ko sprejmeš odgovornost zase in za vse to, kar boš živel, več možnosti si daješ, da boš razumel. Vesela za vas in vse pogumne, ki, ne da nas ni strah, ampak ne dopuščamo, da bi nas karkoli zaustavilo. Le tako naprej! <3 Srečno

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*