Hipnoza…stanje našega telesa, ki še dandanes ni zadovoljivo pojasnjeno. Beseda hipnoza pomeni spanje (iz grščine – hipnos), Hipnos je tudi grški bog spanja. O hipnozi se govori kot o spremenjenem stanju zavesti, ki je zelo podobno stanju, imenovanemu somnabulnost. Somnabulnost je stanje med spanjem in budnostjo. Ljudje, ki so v stanju somnobulnosti, se ne zavedajo svoje okolice, jo pa nezavedno dojemajo, ker se izogibajo oviram in pogosto opravijo svoje naloge na tak način, kot, da bi obvladovali svoje sposobnosti. Hipnoza se od somnobulnosti razlikuje predvsem po tem, da jo izzove hipnotizer, le ta nas lahko nauči tudi avto-hipnoze. Nadzor v veliki meri prevzame sam,in to na na način, kot da bi hipnotizirani nanj prenesel odgovornost za svoje delovanje, do določene mere tudi svoje misli. Hipnotizer pa vse to izkorišča le v terapevtske namene.
Hipnozo so v 15. stoletju poznali že kmetje, saj so hipnotizirali živali in tako dosegli, da so se živali vedle drugače. Nekateri podatki govorijo tudi, da so plemenski šamani izkoriščali moč hipnoze pri svojih obredih, uporabljali pa naj bi jo tudi duhovniki – terapevti v Eskulapovih svetiščih v stari Grčiji. Prvi primer hipnoterapije, ki je bil zelo izrazit, je bil opisan pred dvema stoletjema, razvil se je iz tako imenovanega »živalskega magnetizma«, ki ga je proti koncu 18.stoletja utemeljil Franz Anton Mesmer, avstrijski zdravnik. Mesmerizem je bil ena od zgodnjih oblik hipnoze in spominja na zdravljenj šamanov in polagalcev rok. Zelo rad je prikazoval, kako nadzira pacientove gibe le s svojimi kretnjami, da bi pokazal kako se » živalski magnetizem« preko njega prenaša na pacienta. Mesmerjevi učenci odkrijejo še eno značilnost transa in sicer, če pacientu sugerirajo, da ne občuti bolečine, jo ta tudi resnično ne bo občutil. Hipnotizerji so te metode prikazovali že v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. Sodelovati so začeli z zdravniki, na tak način je »magnetizer« pacienta spravil v trans, le ta ni občutil ničesar in kirurg je mirno lahko operiral. Seveda medicinski krogi te metode niso priznavali, za njih je bilo to praznoverje. Kakorkoli, hipnozo niso uporabljali le za lajšanje bolečin, temveč tudi za odstranjevanje simptomov, ki so jih povzročala različna obolenja. Tudi Freud se jo je začel posluževati, vendar jo je sčasoma opustil, ker je ugotovil, da hipnoza psihoanalizo le zavira, saj se pacienti sami nikoli ne dokopljejo do potlačenih vsebin v podzavesti. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je hipnoza nekako izginila v pozabo. Danes jo uporablja čedalje več zdravnikov, vendar videz okultizma še ni popolnoma zbledel.
Kako je pri nas z uporabo hipnoze?
Pri nas se uporablja tako imenovana medicinska hipnoza, katera pa še ni priznana kot uradna metoda zdravljenja. V Sloveniji imamo okrog 30 terapevtov, ki se z ukvarjajo z hipnozo. Medicinsko hipnozo lahko uporabljajo tako zdravniki kot psihologi in ostalo medicinsko osebje, katero je pridobilo certifikat o opravljenem usposabljanju. To določa kodeks etike Društva za medicinsko hipnozo Slovenije, ki je usklajen s kodeksom Evropskega društva za hipnozo.
Kdaj uporabljamo hipnozo?
Hipnoza se je pokazala za najbolj učinkovito pri motnjah, ki so povezane s čustveno komponento, pri različnih psihosomatskih motnjah ter težavah povezanih s stresom, torej visok krvni tlak, astma, migrena in nespečnost. Pomaga tudi pri premagovanju bolečine, predvsem kronične, pri manjših posegih je lahko alternativa anesteziji. Izkazala se je za odlično pri premagovanju različnih odvisnosti, tako od tobaka, alkohola in mamil, kot tudi odvisnosti od sladkorja. Hipnoza odvisnosti ne more kar pretrgati, lahko pa olajša abstinenčne težave. Sama uspešnost terapije pa je zelo odvisna od želje in sodelovanja posameznika. Včasih zadostuje že ena sam terapija. Hipnozo pa lahko uporabljamo tudi drugje, na primer pri izboljševanju spomina, motiviranosti, z njo lahko izražamo talent, navdih, povečamo koncentracijo, popravimo razpoloženje. Hipnoza pa se ne uporablja vedno le v zdravstvene namene, je lahko tudi manipulativno sredstvo v marketingu in zato moramo dobro vedeti, komu lahko zaupamo. Zavedati pa se moramo tudi dejstva, da, če ne želimo biti hipnotizirani, terapija ne bo uspela.
Kako poteka obisk pri terapevtu?
Hipnoterapevti opravljajo svoje delo na različne načine, na splošno pa je hipnoterapija razdeljena na dve poglavitni vrsti. Pri prvi terapevt pripelje pacienta v hipnotično stanje in mu sugerira, da bodo simptomi, ki jih občuti, tako telesni kot duševni, izginili. Pri drugi vrsti pa terapevt pacienta hipnotizira le zato, da lahko uporabi druge oblike psihoterapije s katerimi raziskuje dogajanja v pacientovi podzavesti. Pri prvem obisku terapevt opravi anamnezo o telesnem in duševnem stanju pacienta ter spozna njegovo motiviranost. Izključiti mora morebitno organsko bolezen, pacienta seznani s potekom terapije in kaj lahko od nje pričakuje. Pri drugem obisku sledi hipnoza, izjemoma prvič in to le v primeru, da je bil pacient že hipnotiziran. Glavni namen hipnoze je spodbujati zaupanje in sposobnost za samostojno reševanje problemov in relaksacijo. Sugestija je lahko direktna ali indirektna, zopet je vse odvisno od pacienta.
Hipnoza se danes ne uporablja le v medicinske namene, uporabljajo jo tudi v kriminalistiki, celo za zabavo. Nekateri uporabljajo samohipnozo, ki se jo lahko vsi naučimo, če imamo voljo in željo po spremembi svojih navad. Samo-hipnoza je zelo učinkovita in varna in je ena od oblik samopomoči pri odpravljanju simptomov. Hipnoza je načeloma varna metoda, pazljivost je potrebna pri pacientih s psihozo. Zmotna so mnenja, da se pacient ne more vrniti nazaj s hipnotičnega stanja, da so inteligentni ljudje težko dojemljivi za hipnozo, da pacient v hipnotičnem stanju nekaj naredi proti svoji volji. Hipnoza je varna, je del naravnega zdravljenja, seveda pa morajo biti naša pričakovanja realna.
