Kaj je narobe z … elektronsko cigareto



O elektronski cigareti se v zadnjem času ogromno govori. Različni mediji nam prikazujejo poročila in reportaže o subkulturi »vejperjev«, uporabnikov elektronskih cigaret ali e-cigaret, kot se jim modno reče, pojavljajo se razprave za in proti in »neki« znanstveniki, za katere nikoli ne izvemo, od kod so ali kateri ugledni ustanovi pripadajo, potrjujejo neškodljivost e-cigarete, drugi s prav tako sumljivim poreklom pa odkrivajo v njenem dimu številne rakotvorne snovi. Novice so podobne tisti, ki sem jo prebral zadnjič v nekem rumenem časopisu, poročala pa je o tem, da so »neki« znanstveniki odkrili, da poljubljanje z drugimi ljudmi – recimo za novo leto – zaradi izmenjave številnih bakterij, pravzaprav – škodi. (Kako je to škodilo narodom, v katerih je izdatno poljubljanje stvar navade in tradicije, recimo Francozom, v novički ne poročajo.)

Že dalj časa sem si želel prekiniti grozljivo, škodljivo in uničevalno odvisnost od cigaret, in kot mnogim drugim mi žal ni najbolje uspevalo; poleg splošno znane škodljivosti cigaret mi je bilo neznosno tudi to, da podpiram ogromno tobačno industrijo in da sem eden od tistih, ki se je ujel v zanko najbolj strahotnega inženiringa sodobnega časa, usmerjenega zgolj zato, da posameznika spravi v odvisnost, ki nekomu prinaša denar, ogromno denarja. Vsi vemo, kako je bilo, ko smo pokadili prvo cigareto – bila je brez vsakega okusa, v njej sploh nismo uživali, edino ugodje je bilo to, da smo se počutili bolj odrasle ali »frajerske«. Danes vemo, da cigareta deluje le tako, da ves čas povzroča abstinenčno krizo; vsaka cigareta, oziroma nikotin v njej, skupaj z vsemi drugimi dodanimi snovmi, povzroči našemu telesu abstinenčno krizo, ki jo lahko omilimo z – naslednjo cigareto. Ki povzroči novo abstinenčno krizo. In kar je najhuje – večinoma ne pomaga, da bi prekinili s kajenjem, če to veste.

E-cigareta me je najprej začela zanimati kot možnost pobega iz začaranega kroga, kot bi bil obupanec, ki bi iskal rešilno bilko. A za nakup sem se odločil šele, ko sem videl znanko, kako veselo puha velike, goste oblačke v mojem priljubljenem lokalu; kmalu ji je sledila še druga znanka. Obe sta navdušeno pripovedovali o odličnem nadomestku, predvsem pa o tem, koliko denarja pravzaprav prihranita. Ena od njiju mi je ponudila e-cigareto v preizkušnjo – ko mi je pokazala, kako držati gumb na ohišju in ko sem vdihnil prvi dim, občutek pravzaprav ni bil slab. Že takoj sem vedel, da to pač ni to, a občutek ob vdihu je bil boljši od pričakovanja in zdelo se mi je, da sem mogoče našel nadomestek za svojo razvado.

Zanimivo je, da sta bili znanki do sedaj edini osebi, ki sem ju videl zunaj z e-cigareto (živim v majhnem, ruralnem kraju), kot da bi bile ženske bolj pogumne in kot da bi se moški bali, da bo kovinsko plastična frulica v njihovih ustih močno omajala ugled v družbi ali tako in drugače postavila njihovo moškost na preizkušnjo.

Ko sem se končno odločil za nakup svoje prve e-cigarete, sem se temeljito pripravil, vneto sem prebiral članke, ki so govorili o tej temi, in brskal po spletnih trgovinah: znašel sem se v skoraj nepregledni džungli baterij, razpršilcev, uparjalnikov, grelnih glav in različnih oblik e-cigarete, in na (slovenskih) spletnih forumih ugibal, kaj pravzaprav pomenijo besede, kot so »atomajzerji«, »kartomajzerji« ali »klearomajzerji«. In kako sploh izbrati e-tekočino med številnimi vabljivimi imeni, ki bi se v slovenskem prevodu lahko glasili Trebušna plesalka, Materino mleko, Jezni pirat ali Gorilin sok, z okusi po eksotičnem sadju ali energijski pijači, po priljubljeni znamki cigaret ali kubanski cigari? V goščavju številnih izdelkov in blagovnih znamk sem se kot poraženec odločil za že sestavljen komplet priznanega proizvajalca, ki je na spletu dobival dobre ocene; kot poraženec zato, ker vemo, kaj si tehnični (recimo računalniški) navdušenci mislijo o »sestavljenih« kompletih.

Potem je seveda sledilo čakanje na pošiljko in za njim veseli dan, ko je pošiljka prispela.

Sestavljanje e-cigarete (»sestavljen komplet« pomeni, da so skupaj v kompletu deli, ki pa jih je potrebno še »sestaviti«) je bilo manj enostavno, kot je bilo pričakovati; slaba, skopa navodila na majhnem listku in slabo oziroma čudno narisana shema sestavljanja sta mi povzročili precej nejevolje; zaradi tega sem enega od delov celo začel privijati v napačen navoj. Kako je sploh treba priviti grelno glavo? Kam »vmes« naj bi šel ta ali ta obroč? Zdi se mi, da sem takrat nesestavljeno e-cigareto odložil, pobrskal po spletu za videoposnetki sestavljanja in se le-tega lotil šele naslednjega dne.

A ko sem končno le sestavil »elektronski sistem za dovajanje nikotina«, kot med drugim – verjetno ne brez kančka cinizma – ta pripomoček poimenuje Wikipedija, je bilo kaj za videti; sajasto črn tulec s prozornima okencema za nadzor tekočine v rezervoarju in kovinsko srebrnim ustnikom je deloval elegantno in prepričljivo. Čez čas, ko je gosta rumenkasta tekočina, ki sem jo nekoliko s težavo nalil v preozek rezervoarček, prepojila grelno glavo, je napočil odločilni trenutek: je to tisto, kar me bo odrešilo? Na kar sem čakal? Je to konec škodljive razvade? Vedel sem že, da e-cigareta ne more nadomestiti navadne cigarete, ki je v svojem skoraj celo stoletje dolgem razvoju dosegla popolnost – popolnost celostnega zasužnjenja »homo sapiensa«, da ne more nadomestiti neštetih dodanih snovi in rafiniranih kemičnih procesov, ki so jo naredili takšno, kakršno poznamo danes. Ampak, ali bo e-cigareta dovolj dober nadomestek?

Kazalo je, da bo. Ko sem ležal v postelji, bral dobro knjigo in se je gost in poln dim sukljal proti stropu sobe, se mi je zdelo, da sem na dobri poti. To, da lahko dejansko puham dim v notranjosti hiše, v kateri že več kot desetletje ni nihče kadil, se mi je zdelo naravnost izjemno; od časa do časa sem celo stopil ven iz sobe in poskušal zavohati dim, kot da bi mi smrad cigaret tako močno ostal v spominu, da sem se bal, da bi ga lahko zavohal kateri od sostanovalcev. Kot rečeno, učinek e-cigarete ni bil isti kot tisti od navadnih cigaret, a predstavljal sem si, da sem na dobri poti v kadilski raj.

A kmalu, po nekaj urah uporabe, sem na ohišju e-cigarete zagledal svetlikajoče se madeže. Nekaj jih je bilo tik ob prozornih okencih rezervoarčka, eden tik ob navoju baterije. Ko sem povlekel dim iz ustnika, je tekočina začela brbotati in okus nikakor ni bil tak, kot je bil na začetku. Nato sem na ustnicah začutil še okus polnila in ko sem odvil srebrnkast ustnik, sem na njegovem dnu zagledal sled rumenkaste tekočine. Spet je sledilo brskanje po spletu. Sledili so dnevi, ko sem se trudil, da bi usposobil svojo elektronsko igračko. Poskušal sem vse, razstavljal in znova sestavljal napravo, vse dele sem temeljiti očistil, jih namakal v topli vodi, zamenjal tesnila in gledal videoposnetke na YouTube-u, da bi prišel stvari do dna. Ko sem zamenjal grelno glavo, je e-cigareta nekaj časa spet delovala, kot je treba, potem pa zopet začela puščati tekočino, spet se je pojavilo brbotanje … in tako ves čas. Na spletu je nek uporabnik napisal, da gre za izjemen razpršilec, zato sem se spraševal, kaj sem napravil narobe. Sem ga kaj polomil pri sestavljanju? Poleg vsega sem imel težave še pri polnjenju baterije. Ugotovil sem, da se pri vrsti baterije, ki jo imam, njen vrhnji del, ki se dotika razpršilca – oziroma karkoli je že tista stvar, ki jo priviješ na baterijo, kdo bi vedel ob vseh teh izrazih –, lahko ugrezne. Ugrezne? Potreben je samo droben izvijač, potem ta mali gumbek malo povlečeš ven, so mi razložili na spletnem forumu. Sem torej premočno privil baterijo v navoj? Sem sam kriv? Moram za uporabo e-cigarete s sabo nositi samo izvijač ali še kakšno drugo orodje?

In tako dalje. Elektronska napravica je delovala s spremenljivimi uspehi, a večinoma se nisem mogel znebiti motečega puščanje tekočine. Poleg tega sem spoznal tudi, da okus dima z uporabo pojema, da postaja neizrazit; spet sem na spletu prebral, da tovrstne grelne glave delujejo s polno močjo samo na začetku.

V času, ko sem preizkušal e-cigareto, sem se v želji, da bi vsaj zmanjšal stroške grde razvade, če se je že ne morem dokončno rešiti, začel učiti zvijanja tobaka. Opazoval sem, kako drugi to počnejo, jim gledal pod prste in po dolgih mukah mi je le uspelo, da sem si sam zvil cigareto, ki je imela kolikor toliko pravilno obliko. Pri tem si nisem delal utvar, da je kajenje tobaka za zvijanje kaj manj škodljivo; tovrstni tobak ni nikakršen ekološko pridelan, posušen in razrezan šopek rožic, ampak je prav tako poln strupenih dodatkov in podvržen številnim kemičnim obdelavam. Prav tako kot navadne cigarete je tudi tobak za zvijanje predmet neštetih manipulacij in trikov tobačne industrije; razen žive, sijoče barve, ki vabi k nakupu, na vrečici ni razen lepo zvenečih besed, ki govorijo o »tradicionalnih receptih pridelave in priprave«, nobenega seznama dodatkov ali kakršnekoli informacije o tem, kaj se sploh nahaja v vrečici. A vseeno je treba omeniti dvoje stvari, poleg tega, da vas zvijanje tobaka seveda manj udari po denarnici: prva je ta, da si morate v nasprotju z navadno cigareto, ki jo lahko vtaknete v »gofljo« med hojo, na ulici, kjerkoli že, tobak za zvijanje pripraviti, torej zviti sami. Ta majhen ritual vas odreši marsikatere cigarete, če niste eden od tistih »mojstrov«, ki si lahko tobak zvijejo z eno roko pri odprtem oknu avtomobila, medtem ko drugo roko držijo na volanu. In kar se tiče tega rituala, se včasih zgodi nenavadna stvar, vsaj meni se je: ko si nekje znotraj, v hiši ali lokalu, zvijem cigareto, da bi jo pokadil zunaj, včasih kar pozabim nanjo. Kot da bi me zadovoljil že obred sam na sebi, torej vstavljanje filtra in tobaka in ovijanje papirčka. (In zanimivo – zdajle, ko pišem o tobaku, me prijema, da bi pokadil cigareto. V mojih možganih se že vžiga podoba kajenja in pričakovanega udobja, zgolj zaradi zapisanih besed. Gre za nekaj podobnega, kot kadar gledate film, v katerem nekdo kadi, pa čeprav je ta nekdo najbolj gnusna baraba oziroma glavni negativec v filmu. Vse je v glavi, to povsem drži. In tobačna industrija to prav dobro ve. In tudi mi vemo.)

Druga stvar, kar se tiče zvijanja tobaka v nasprotju s kajenjem navadnih cigaret, je ta, da po mojih izkušnjah tobak za zvijanje povzroča manjšo odvisnost. Koliko manjšo, ne vem. Zdi se mi, da pokadim manj in da lahko več časa zdržim brez tobaka. Gre mogoče za to, da ima tobak za zvijanje poleg nikotina manj drugih dodatkov, ki tudi povzročajo odvisnost? Ali pa se mi vse skupaj samo dozdeva, ker se skušam rešiti te razvade in je moj organizem tako prežet z željo na »veliki skok«, torej na popolno prenehanje? Ne vem.

In če se vrnem k elektronski cigareti: v času, ko sem z navadnih cigaret presedlal na tobak za zvijanje, sem zamenjal puščajoči razpršilec in kupil novega. Privil sem ga na obstoječo baterijo, dodal čisto novo, drugačno grelno glavo in prilil isto tekočino, kot sem jo uporabljal pri prvem kompletu e-cigarete. Stvar je delovala brez težav. Nikjer nisem opazil niti sledi puščanja in v ustniku ni bilo nobenega brbotanja več. Zmotil pa me je okus dima, ki je bil drugačen kot prej, čeprav sem uporabil isto polnilo. Imel je nek pridodan okus po zažganem. Zamenjal sem čisto novo grelno glavo z drugo, ki sem jo dobil zapakirano zraven razpršilca, in okus je bil zdaj nekoliko boljši kot prej, a vseeno se ga je držala drobna sled po »zasmojenem«, kot da bi kdo v bližnji kuhinji prismodil kosilo. Poleg tega dim ni bil tako poln in gost kot pri prvem razpršilcu, kadar je le ta deloval. Na nekem spletnem forumu sem prebral, da omenjeni razpršilec daje »mehkejši, blažji« okus. A ta mehkejši, blažji okus je meni povzročal kašelj, ko sem vdihnil dim, kot bi bil na nekaj alergičen. Spraševal sem se, ali mi naprava sploh deluje pravilno, in se spet počutil krivega, kot da nečesa ne vem oziroma kot da bi se moral bolj poglobiti v tehnično naravo elektronske naprave. Bi moral tekočine sam mešati? Zamenjati baterijo? Na spletu sem že iskal novo elektronsko cigareto. Izbral sem si boljšo, nastavljivo baterijo, nov, dražji razpršilec, drugačno tekočino za polnjenje, a do nakupa ni prišlo. Mislim, da bom mogoče nekoč spet nabavil novo elektronsko cigareto, če mi ne bo uspelo izrabiti edinih pravih orožij za boj proti kadilski razvadi, namreč volje in razuma.

Kaj je torej narobe z elektronsko cigareto?

Trenutno stanje je verjetno podobno kot stanje na začetku razvoja osebnih računalnikov, ko se je iz nepregledne množice bolj ali manj delujoče strojne in programske opreme, namenjene zgolj tehničnim navdušencem, v teku časa le razvil osebni računalnik, dostopen tudi navadnim smrtnikom. In seveda, potrebuje še nekaj let raziskav, ki bodo pokazale, ali je e-cigareta bolj škodljiva od navadne, ali pa je njen dim prav tako neškodljiv kot jutranja meglica na poljih. Resnica bo mogoče nekje vmes.

Slišal sem za mnogo ljudi, ki so s pomočjo elektronske cigarete opustili kajenje navadnih cigaret ali pa povsem prenehali. Tudi zase mislim, da mi je ta elektronska napravica vsaj deloma pomagala, da sem naredil droben korak in klasične cigarete zamenjal s tobakom za zvijanje.

In kaj se je zgodilo z mojima znankama z začetka članka, katerih zgled me je pravzaprav napeljal na nakup e-cigarete? Najprej eno, potem pa še drugo sem spet srečal v lokalu ob kartonski škatlici cigaret, položeni na mizo. Koliko časa je minilo, odkar sem ju videl z elektronsko cigareto: dva ali trije meseci? Ne spomnim se več. Nič ju nisem spraševal, ni se mi ju zdelo dostojno spraševati, zakaj sta se vrnili h klasičnim cigaretam, nisem hotel zbujati v njiju občutka poraženosti. Nikoli nismo govorili o tem. Če se spomnim, koliko časa sem vložil, da sem poskušal razrešiti povsem tehnične težave v zvezi z e-cigareto, ju mogoče razumem.

A možnost nadomestka za kajenje, ki bi pomagal popeljati h koncu te razvade, ostaja kot virus v meni. In mogoče ta elektronska igračka potrebuje samo čas.

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*