Kaj je sreča?



Sreča…vsi si jo želimo in za večino od nas je to smisel življenja…..biti srečen. Vendar pa so načini, kako doživljamo srečo in kako do nje pridemo, zelo različni in subjektivni. Ravno zaradi tega lahko rečemo, da obstajajo različne definicije sreče. Definicija sreče, ki jo mi poznamo je tale: “Sreča je stanje duha, za katerega so značilni ljubezen, veselje in zadovoljstvo”. Če poslušamo filozofe, pa je sreča “stanje popolne zadovoljitve in odsotnosti vsake želje”. Pa je res tako? Sreča je relativna, celo veliki misleci jo razlagajo vsak po svoje. Združeni narodi pa so 20. marec, ki je hkrati tudi prvi dan pomladi, proglasili za mednarodni dan sreče in s tem želeli poudariti kako pomembni sta sreča in blaginja za nas ljudi.

Dovolimo si biti srečni
Dovolimo si biti srečni

Razlage sreče

Če gremo malo čez zgodovino razlage definicije sreče oziroma opisovanje sreče bomo ugotovili, kako različna so bila mnenja o tem. Grški filozofi so na primer menili, da prideš do sreče prek moralnega delovanja. To pa pomeni, da bi morale vrline, kot so razum, pravičnost ter skromnost, pripeljati človeka do stanja blaženosti, zadovoljstva in sreče. Epikur (grški filozof po katerem se imenuje njegov filozofski sistem) je menil, da je uživanje na zemlji največja dobrina in k temu bi morali ljudje težiti in podrediti vse druge vrednote. Največje zlo je bolečina in tej se nujno potrebno izogibati.

Srednjeveško krščanstvo je smatralo, da sreča ni važna in, da pravo srečo doživljamo v onostranstvu, torej po smrti, ko se zbližamo z Bogom. Ta sreča pa je odvisna tudi od tega, kako smo si jo prislužili za časa življenja. To pomeni, da je sreča “na tem svetu” za krščanstvo nepomembna, važna so le dejanja, katera nam prislužijo posmrtno blaženost in srečo …ter raj. Novodobno krščanstvo pa smatra, da sta raj in pekel pravzaprav odraz stanja človekove duše, katera ju je izgradila za časa življenja in si ju prislužila, bodisi z dobrimi dejanji kot so dobrota, pravičnost in usmiljenje, bodisi s slabimi. Ko pogledamo ta načela, je jasno, da prav vsi ljudje težimo, ne glede na prepreke v življenju, k sreči. Največja vrlina v krščanstvu je vsekakor ljubezen in sreča je njej podrejena, kar pomeni, da ni najvažnejša sreča ampak to, da nekoga ljubimo.  Krščanstvo tudi razlaga, da je vezanje na materialne stvari, za katere smatramo, da nam bodo prinesle srečo, nesmiselno in nam jo na dolgi rok ne omogočijo. Osreči nas le ljubezen do drugih in do Boga.

Če še malo pogledamo misli filozofov: Immanuel Kant smatra, da sreča ni najvažnejša človekova vrednota, temveč izpolnjevanje moralnega zakona…kar ga zelo približa krščanski filozofiji. Po njegovo bi to pomenilo, da, če bi morali izbirati med osebno srečo in moralnimi zahtevami, bi bile te zadnje pomembnejše,  pa čeprav nam ne bi prinesle občutka sreče.

Buda pa je dejal, da so vzrok naše nesreče, nerealne želje in nesprejemljivo trpljenje, ko se bomo nehali vezati na materialne dobrine in stvari, bomo nehali trpeti in postali srečni. V tem stavku je vsekakor nekaj resnice, vendar…ne moremo živeti brez želja, pa čeprav nas te delajo nesrečne. Le kakšno življenje bi bilo…brez želja.

V grški mitologiji je bil bog sreče Kairos (kar v prevodu pomeni »pravi trenutek«), le ta je bil najmlajši sin Zevsa. Prikazan je kot gol mladenič, ki se hitro in neslišno giblje med ljudmi in jim hkrati omogoča, da se ga dotaknejo. Tisti, ki poskusi in uspe, bo srečen. Kairos vabi ljudi k hrabrim dejanjem in zato “pravi trenutek”, kajti, če se ga ne dotakneš, ko imaš priložnost, je ta za vedno izgubljena. Torej… sreča ni vedno stvar usode, temveč je odvisna od nas samih…ali si upamo ujeti »pravi trenutek«  ali pa ga raje zamudimo. Pa še nekaj….. ne moremo biti vedno srečni. Če bi bili vedno srečni,  se ne bi znali posvečati nobenemu drugemu občutku.

Kaj je torej sreča?

Je to trenutek, ki ga moraš znati prepoznati, si dovoliti ga prepoznati? Srečni smo, ko se zaljubimo, srečni, ko diplomiramo, ko se poročimo, se nam rodi otrok. Nekateri so srečni, ko se jim veča bančni račun, višja je vsota, bolj so srečni. Vendar ta trenutek ne traja večno, bledi in ostane le zadovoljstvo. In to kar potem čutimo vsak dan, ni sreča, je zadovoljstvo. Ker pa trenutno živimo v svetu, kjer je zelo pomembno, da si srečen na vse načine, in jo zato iščemo, pozabljamo na druge ljudi in njihove potrebe.  Ker smo tako narcisoidno usmerjeni le na naše iskanje sreče, smo zelo površni pri pristnih stikih z drugimi ljudmi in na tak način bo naša sreča kratkotrajna. Kajti ljubiti nekoga, ga spoštovati, je zagotovo del naše sreče. In sreča je črno-bela…poleg bele barve mora obstajati tudi črna. «Brez črne barve bi še bela zbledela«(Đorđe Balašević). Za srečo ni recepta niti formule, vse je odvisno od nas samih. Ne moremo in ne smemo pričakovati, da bomo vedno srečni, oziroma, da nas bodo drugi osrečevali. Na tak način postanemo frustrirani in nesrečni.

Če hočemo biti srečni, se moramo najprej imeti radi, ne smemo imeti nerealnih želja, pričakovati od drugih, da nas bodo bolj cenili, če bomo storili to in ono. To ni v redu, imejmo raje vrednote, ki nam ogromno pomenijo… seveda so važne tudi materialne dobrine…brez njih pač ne gre. Ni pa najvažneje, da vse svoje delo in trud  vložimo v drage avtomobile, da bi bili srečni. In včasih je dovolj zelo malo, da smo srečni in zadovoljni …le pozorni moramo biti na to. Sreča je naš izbor, zato bodimo pazljivi.

Ujeti pravi trenutek - sreča
Ujeti pravi trenutek – sreča

»Za srečo je potrebna svoboda, za svobodo pogum » (Avtor neznan)

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*