Čeprav največkrat obiskujemo tuja mesta od pomladi do jeseni, pa nam tudi zimski ogled lahko ponudi zanimive izkušnje. Ta januar sem tako odšla na pot v Novi Sad. Vojvodine ne poznam in tudi v njeni prestolnici še nisem bila. Za obisk mesta sem se dogovorila v enem tednu. Včasih je najbolje tako: hitri odločitvi že sledi odhod. Vendar sem bila tokrat pred odhodom postavljena pred preizkušnjo. Letalsko karto do Beograda sem naročila in prejela v petek, komaj štiri dni pred dnevom odhoda. Šele v soboto pa sem opazila, da je na njej februarski datum. Sama sebi sem se nasmejala, kaj vse se mi lahko zgodi. Ni me zaskrbelo. Prepričana sem bila, da se bo uredilo in res mi je agencija v ponedeljek zamenjala karto. Zdaj sem potrebovala le še toliko sreče, da se naslednji dan ne uresniči napoved vremenoslovcev o snežnih padavinah.
V Sloveniji se ni uresničila. Zjutraj me je pričakalo oblačno, a suho vreme, in letalo je odletelo ob uri. V avtobusu, ki nas je odpeljal do letala, pa nas je nasmejala še glasna in začudena pripomba šestletnika svojim staršem: »A to naj bi bilo letalo?«. V Beogradu so me pričakale snežne padavine. Dežnik sem itak pozabila doma, a k sreči me je pričakal voznik. Še dobro uro in prispela sem v Novi Sad, mesto z okoli 250.000 prebivalcev in nizkimi stavbami. Prve tri dni mojega obiska je vreme spoštovalo moje obveznosti – bilo je oblačno in nekoliko je snežilo, tako da sem se lahko posvetila delu in spoznavanju domačinov. Zelo toplo sem se počutila v njihovem gostoljubju. V petek opoldne pa so čudoviti sončni žarki premagali jutranji hlad in začelo se je moje spoznavanje tega mesta.
Očarala me je Donava. Široka reka, ki se je leno vila pred menoj, v ozadju pa Petrovaradinska trdnjava, osvetljena s soncem. Zasneženi breg so otroci izrabili za dričanje po snegu. Tudi sama sem se spustila povsem do brega reke in pred menoj so poplesavali rečni galebi. Mimo mojih nog so se valile ledene plošče, saj je v tej mrzli zimi po mnogih letih mogočna reka spet zamrznila. Edini ledolomilec v Srbiji ni zadoščal, na pomoč so prišli še madžarski ledolomilci. Prevelika je lahko škoda, ki jo povzročijo t.i. ledene poplave. Ko led v nižjih delih ne dopušča pretoka vode, se ta razlije čez bregove v višjih delih reke. Madžarska je bila v nevarnosti.
Preko mosta sem se podala do Petrovaradinske trdnjave, ki ji rečejo tudi Gibraltar na Donavi. Ena od legend pravi, da je ime trdnjave nastalo iz latinske besede petra, ki pomeni skala, madžarske besede var, ki pomeni mesto, in turške besede din, ki pomeni vero. Torej, mesto na skali, čvrsto kot vera. Mogočna trdnjava je ena največjih v Evropi, dominira nad reko in izraža moč Avstro-Ogrske države. Trdnjava je dokončno obliko dobila ob koncu 18. stoletja, ko so Turki že izgubljali premoč v tem delu sveta. Razprostira se na 112 hektarih, ima 13 vrat, pod njo pa se vije okoli 16 km podzemnih tunelov in galerij. Posebna znamenitost trdnjave pa je tudi stolp s pijano uro, ki je v mestu nastal v času Marije Terezije. Po nekaterih izročilih naj bi zamenjava kazalcev na tej uri omogočala ribičem na Donavi, da bolj od daleč vidijo, koliko je ura in kdaj morajo nazaj k obali. Daljši kazalec namreč kaže ure, krajši pa minute. Poleti številni obiskovalci na trdnjavo pridejo prisluhnit mednarodnemu glasbenemu festivalu Exit. Po ogledu trdnjave in spustu nazaj do Donave sem se v bližnji gostilnici okrepčala z njihovo posebno in zelo okusno specialiteto, ribjim paprikašem z domačimi testeninami. Priporočam.
Mesto je še vedno okrašeno. Bele mreže lučk kot rahla pajčevina lebdijo nad pešci in jim razsvetljujejo pot do čudovito osvetljene Mestne hiše na Trgu svobode. Drugi strani trga dominira 72 m visoki zvonik Cerkve Marijinega imena. Cerkev pogosto imenujejo katedrala, a to po svoji funkciji ni. Tisti dan bele stojnice na Trgu svobode niso imele veliko obiskovalcev. To se je poznalo na ponudbi: »Lahko dobite kuhano vino, kuhanega žganja ne.« Pa čeprav je napis na steni stojnice zagotavljal, da se lahko dobi oboje.
V Dunavskem parku je celotno stezo za pešce pokrila drsalna steza, vmes pa je kot ujetnik ostal zamrznjeni bajer, ki mlade in stare razveseljuje v toplejših letnih časih. Bolj in manj izurjeni drsalci se podajo na kroženje okoli bajerja in širina steze lahko kaj hitro postane ovira. Številne bele lučke pričarajo vzdušje čarobne dežele, zato je ime drsališča, Ledeni gozd, zelo prikladno. Pozornost mi pritegne še kip Djure Jakšića, srbskega pesnika, pisatelja, dramatika, slikarja in patriota. S svojo boemsko pojavo me je očaral in njegova kolena so me kljub mokroti in hladu zvabila v naročje. Takšne poze turistov so najverjetneje pogosto tarča fotografskih bliskavic.
Pred zimskimi temperaturami sem nato pobegnila v Vojvodinski muzej, kjer so me pričakali številni eksponati iz življenja na vojvodinskih tleh od paleolitika naprej. Očaral me je kipec, posvečen ženski plodnosti. Poudarjena zadnjica dosega polovico višine. Rimski paradni šlemi so po temeljiti rekonstrukciji dobili prvotno obliko. Raznobarvne narodne noše naznanjajo, da so na tem področju doma veseli ljudje. Veselje nad plodnostjo vojvodinskih ravnic je razvidno tudi iz slik naivcev. Pisane barve, otroci, rajanje. Kolikokrat sem že slišala besede »goske pitat«. Tukaj sem prvič videla sliko, na kateri je pitanje gosk tudi dejansko uprizorjeno. Ni se mi ravno dopadlo. Moj odhod iz muzeja je pospremila novoletna dekoracija v znamenju srčkov.
Na poti do prenočišča sem zavila še v Cerkev sv. Nikolaja z dvema pozlačenima kupolama na strehi. Najmanjša pravoslavna cerkev v Novem Sadu me je oblila s svojo toplino. Zanimivo je, da sta bila v tej cerkvi krščena sinova Alberta Einsteina, ki je bil najprej poročen z matematičarko srbskega rodu, Milevo Marić. V gostilnici ob cerkvi sta preživljala svoj prosti čas v družbi prijateljev, kar označuje posebna spominska plošča.
Novi Sad je zagotovo vreden obiska. Skriva veliko zanimivosti, veliko zgodb in anekdot. Zagotovo je prav ta zimski čas pripomogel, da sem mesto spoznala v njegovi bolj avtentični podobi in ne ob množici turistov. Lani je namreč mesto obiskalo preko stotisoč turistov. Zagotovo pa ima mesto še skrit kak biser, ki si ga bom lahko ogledala ob naslednjem obisku: morda utrip tržnice, festival, kopališče na Donavi, Matico srbsko … Med tokratnim obiskom me je zagotovo najbolj navdušila Donava s počasi drsečimi ledenimi ploščami. Malo manj pa ledene plošče, ki so se občasno pojavile na pločnikih.
Angelja Kjara Surca je avtorica knjige Utrinki z moje poti, v kateri razmišlja o osebnostni rasti skozi doživljaje in izkušnje iz svojega življenja. Zastavlja si vprašanja kot: »Zakaj nam ne priteka obilje? Kaj v nas zavira uresničevanje naših želja? Zakaj se nam zdi, da se naš korak na poti zatika?« In kot je pred kratkim zapisala bralka: “Priporočam v branje in raziskovanje … sebe” Več informacij o knjigi lahko dobite na spletni strani http://angelja.si/predstavitev-knjige/ kjer lahko knjigo tudi naročite.
