Kaj nam otroci sporočajo



Pred časom sem brala prispevek mamice, ki je na hudomušen način opisala izkušnjo, ki jo je doživela s svojo dojenčico. Na enem od družinskih srečanj je le ta neutolažljivo jokala in se vedla, kot da je nekaj hudo narobe. Po neuspešnih poskusih pomiritve, se je kot skrbna mama odrekla družinskemu praznovanju in v strahu z njo odhitela domov. Bila je v pripravljenosti, če bo morda potrebno poiskati celo zdravniško pomoč. Doma pa je doživela pravo presenečenje! Skrb vzbujajoče vedenje dojenčice se je v trenutku spremenilo. Zaznati ni bilo nobenega znaka več o tem, da bi morda imela kakšne hude bolečine ali kakršnekoli druge stiske. Celo smehljala se je…

Kaj nam otroci sporočajo

Ob tem prispevku sem se spomnila, kolikokrat sem tudi sama, ob svojih otrocih, ugotavljala podobno in se spraševala, čemu pripisati vzrok. Na poti odraščanja res ni bilo malo takih primerov… Otroka sta se, še posebej ob prisotnosti drugih ljudi, ko smo imeli obiske ali pa smo bili sami na kakšnem obisku, vedla precej drugače kot običajno. Včasih pretirano zadržano, drugič razposajeno in nagajivo, včasih celo zelo neobvladljivo. In v stiski, ko lastnih otrok nisem prepoznala, sem se takoj ali kasneje na njiju jezila in ju kregala. Nisem razumela, zakaj taka sprememba obnašanja. In ravno takrat, ko bi radi naredili kakšen vtis!

Otrok zelo čuti z nami. Tako čuti tudi vse tisto, kar si niti sami ne zmoremo priznati, kaj šele kakorkoli izraziti. In ob takšnih in drugačnih druženjih, ko naj bi bilo vse super in popolno, skratka tako, kot smo si zamislili, otrok čuti našo napetost ali karkoli že pač čutimo. In nam to samo odslikava…

V situacijah, ko ne gre ravno po naših željah in pričakovanjih, poskušamo narediti vse, da bi situacijo spremenili. Največkrat to pomeni, da poskušamo otroka spraviti »v red« in to na vsak način. Starši v svoji nemoči uporabljamo različne metode. Rada bi verjela, da čedalje manj kaznovalne in čedalje bolj take, ko poskušamo otroka slišati in začutiti, kako se počuti in kaj nam s svojim vedenjem sporoča.  Seveda obstajajo meje in tudi otrok jih potrebuje, vendar na tem mestu ne govorim o tem. Govorim o tem, da smo kot starši dolžni otroka začutiti. Le to pa je pogosto zelo težko oziroma včasih celo nemogoče…

Na tem mestu se postavlja vprašanje, koliko to zmoremo, saj ni razlog v tem, da tega ne bi želeli. Razlog se skriva v tem, da globoko v sebi do nečesa (še) ne zmoremo, saj bi se s tem dotaknili ranljivega dela sebe… tistega, ki se ga nikakor ne želimo in bi vse naredili za to, da ne pridemo v stik z njim. Zaradi tega se je tudi toliko lažje ukvarjati z otrokom in iskati načine, kako ga spraviti v okvire nam sprejemljivega. Vendar nas lahko le pot, ki nas pelje v globlje dele sebe, popelje v pristnejši stik s samim seboj… in z otrokom.

Otroka uspemo začutiti v tistih delih, ki smo jih v sebi sprejeli. Zato je naša pot v smeri odkrivanja in sprejemanja teh delov sebe. Pri tem so nam otroci lahko v veliko pomoči in to v vsakem trenutku, ne samo ob srečanjih z drugimi. So kot ogledala, ki nam kažejo naše »pomanjkljivosti« oziroma naše šibke točke, z drugimi besedami vse tisto, kar v sebi še ne sprejemamo (najbolje). Tega se tudi najlažje zavemo v situacijah, ko nam gredo »na živce«. In četudi je naš spontani odziv tak, da poskušamo situacijo čimprej spremeniti (običajno na način, da urejamo stvari izven sebe), je zelo na mestu, da se začnemo spraševati, kaj se takrat dogaja z nami, da nas zadeva spravlja iz tira… Seveda odgovori niti najmanj niso enostavni, vsekakor pa se splača priti do njih. Ne samo, da nas take situacije potem ne bodo več motile, kot take jih sploh ne bomo več zaznali. Seveda pa se bodo vedno znova in znova pojavile nove in vse je priložnost za rast. Dragocena priložnost, če le zmoremo na to tako pogledati. Seveda pa to ne velja na tak način v primerih, ko otrok s svojim vedenjem ogroža sebe, druge ali stvari, da ne bo pomote…. takrat je potrebno reagirati in ukrepati.

Poti k sebi je veliko, otroci so na tej poti naši dragoceni učitelji oziroma pomočniki in poleg partnerjev tudi najintenzivnejši. Ker pa ta pot ni lahka, je dobrodošlo, da so dandanes na voljo najrazličnejše oblike pomoči, kamor se, kot že sama beseda po-moč nakazuje, lahko obrnemo po moč, da zmoremo vedno več in bolje.

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*