Se vam zapodi kdaj po glavi to vprašanje, ko se – sodeč po neprekinjenem toku naših neugnanih misli – vsakodnevne razmere, v katerih smo se znašli, ponovno ne odvijajo tako, kot smo sprva planirali? Takih razmer je enkrat več, drugič manj, a vedno so prisotne. Vedno je nekaj tam zunaj, kar nam ne ustreza in ni po naših normah, je res? Primerov se tu ne bo navajalo, saj ni dovolj prostora na disku niti ne na svetovnih strežnikih, kjer bi se lahko vsi shranili. Toliko jih je.
Še enkrat torej: kaj nam točno ta trenutek zares manjka? Kaj je tisto, česar ta trenutek nimamo in je naš obstoj zaradi tega resno ogrožen? Pomanjkanje česa nam točno zdaj kvari možnost, da bi bili mirni? Kaj nam tu in zdaj povzroča bolečino, pa naj bo ta še tako neznatna? Ko se zamislimo in poglobimo v iskanje iskrenih razlag na zgoraj naštete dileme, kaj kmalu vidimo, da na našo veliko srečo pravzaprav redko ali pa sploh ne najdemo tistih pravih, konkretnih odgovorov. Ne bom žalil vaše inteligence, ker se zavedam, da veste, o čem govorim.
Bedast in banalen, ampak resničen primer: Pred kratkim sem med pripravo kosila na vroče olje v voku stresel zmrznjeno zelenjavo. Ta nora kuharska poteza mi je zasvinjala cel štedilnik in večji del kuhinjske površine. Cvrčanju in premetavanju vročih kapljic olja po zraku ni bilo konca… Po naravi sem precej miren in če se le da, situacije rešujem na miren način, ker sem mnenja in v stvarnem svetu vidim, da agresija ni rešitev za nobeno stvar. Ampak, ajej – kako sem bentil!
Glede na moj izražen bes se je zdelo, kot da je bila kuhinja ravnokar razdejana s strani pravkar pribeglega meteorja, ne pa popacana s peščico oljnih madežev. Obstal sem in se vprašal: »Kaj mi točno ta trenutek zares manjka, da se tako obnašam in da sem tako razdražen?« »Vse je tako, kot mora biti,« sem si dejal in začel čistiti kuhalno površino, kmalu zatem pa sem se začel na ves glas smejati.
Dragi bralci, si sploh lahko predstavljamo, kaj vse nam povzroča neprekinjena hrupna dejavnost našega uma in koliko nepotrebne bolečine utrpimo, ker se nenehno istovetimo z njim? Res je, spet ni dovolj prostora na disku niti ne na svetovnih strežnikih, kamor bi vse to lahko zabeležili. In zakaj tudi bi? Tu smo zato, da s tem počistimo in da se čim večkrat povzpnemo nad um, saj je to del naše prave narave in naša prvotna sposobnost, a se je premalokrat zavemo.
Eckhart Tolle vse napisano lepo povzema, ko pravi, da nas prebliski ljubezni in radosti ali kratki trenutki globokega miru lahko prešinejo le takrat, kadar v našem miselnem toku nastane vrzel. Pri večini se takšna vrzel le poredkoma in le po naključju odpre. To je v trenutkih, ko um ostane »brez besed«, kar se zgodi ob doživetju silne lepote, sredi skrajnih telesnih naporov ali celo v kaki nevarnosti.
Moje skromno mnenje je, da je naša naloga zagotoviti, da ne bi zgolj našteta doživetja bila razlog za naselitev spokojnosti v nas. Vsem želim, da bi ta spokojnost bila zavedno in večkrat na našem dnevnem redu, saj samo v njej vzbrsti nežna, a silovita radost, se zgane ljubezen, zavlada mir.
