Poteka eno leto, odkar sem se kot carer oz. osebni pomočnik zaposlila v angleškem podjetju. Več besed o tem je v objavi “Po zaslužek v Anglijo? Zakaj pa ne.” Ko se srečam s poznanimi ljudmi in pade beseda, kje si in kaj počneš, vedno sledi: »Ja kaj pa sploh delaš?«. Najpreprostejši odgovor je: »Vse tisto, kar ti in jaz čez dan. Invalidnim osebam pomagam biti njihove roke in noge. To je moje delo.«
Ker se je v Sloveniji pokazalo kar nekaj zanimanja za tovrstno delo, sem se odločila, da v nekaj besedah predstavim delo. Namreč v zadnjem letu je, po zadnjih informacijah, podpisalo pogodbo z angleškim podjetjem kar 70 Slovencev različnih poklicev in starosti. Ni majhna številka.
Osebe, klienti oz. invalidi, so osebe, ki so si v nesreči poškodovale hrbtenjačo. Največkrat gre za zlom vratu in s tem pretrgana hrbtenjača, ki ne pošilja več signalov iz možganov v dele telesa, od predela, kjer je hrbtenjača prekinjena. »Čudežno« le 5% poškodovancev z zlomom vratu preživi. Najpogostejše nezgode so avtomobilske nesreče in padci.
Odvisno od tega, na katerem vretencu je bila hrbtenjača prekinjena, se pogovarjamo o tetraplegikih in paraplegikih. Tetraplegiki so osebe, ki ne morejo več uporabljati ne rok ne nog. Medtem ko paraplegiki pa ne morejo uporabljati nog. Delo s tetraplegiki in paraplegiki se v osnovi ne razlikuje, so pa paraplegiki še vedno bolj samostojni od tetraplegikov. Sama trenutno delam z obema, tetra in paraplegikom.
Kako poteka dan teh ljudi? Pri obeh sta glavni jutranja in večerna rutina. Jutranja rutina pomeni zajtrkovanje, wc, tuširanje, oblačenje, fizioterapija in transfer iz postelje na voziček. Sicer nič drugače kot v našem vsakdanu. Razlika je v času. Jutranja rutina po navadi traja 3-4 ure. Od zajtrka do odhoda iz sobe na vozičku.
Jutranja rutina se začne v postelji, tudi zajtrkujejo v postelji. V veliki večini jedo porridge ali po naše kuhane ovsene kosmiče z dodatki sadja ali oreškov ter kavo. Moje delo je pripraviti zajtrk po njihovi želji in ga prinesti v posteljo. Tetraplegika pomagam tudi nahraniti, medtem ko paraplegiki lahko jedo samostojno. Po zajtrku sledi toaleta in tuširanje. Ponovno, tetraplegiki potrebujejo popolno pomoč, medtem ko paraplegiku samo asistiraš s podajanjem tuš gela, zobne krtačke, zobne paste in odpiranjem iz zapiranjem vode.
Po tuširanju sledi oblačenje. Priznam, da zna biti včasih kar izziv navleči hlače na ležečega človeka. Ko se streniraš pri tem, pa je delo precej lažje. Sledi fizioterapija oziroma razgibalne vaje. Nekateri te vaje delajo šele, ko so že na vozičku. Odvisno kaj sami želijo. Z vajami se fokusiramo na razgibavanje sklepov, ramen, lopatice, komolca, dlani, sklepi prstov, kolka, kolena, gleženj. Pomembno je, da jih izvajamo pravilno, da ne pride do poškodbe sklepov. Vaje pa same po sebi niso težke, saj so poznane vsem iz šolskih ur telovadbe. So pa nujne, saj ohranjamo gibljivost sklepov. Zavedati se moramo, da so to edine minute v dnevu, ko se sklepi premikajo, zato je dobro, da se vajam dobro posvetimo.
Po tem sledi transfer invalidne osebe iz postelje na voziček. Pri tetraplegikih uporabljamo t.i. hoist in sling, medtem ko paraplegikih pa transferno desko. Za lažjo predstavitev si lahko pogledate na spodnjih povezavah. Pri hoistingu naprej podložimo sling pod osebo in ga nato s pomočjo hoista prenesemo v voziček. Pri transferju z desko pa le pomagaš premikati noge.
Prenos s hoist napravo – https://www.youtube.com/watch?v=HbeV7UsSs1Y
Prenos z desko – https://www.youtube.com/watch?v=CtrmDpsY9BY
Čez dan je bolj sproščeno. Pripravi se kosilo, nahraniš, če je potrebno, skrbiš, da pijejo dovolj tekočine. Enako poskrbiš kot zase. Moj klient tetraplegik se dvakrat tedensko odpravi na delo v bližnje mesto. Jaz prevzamem vlogo šoferja, ga pripeljem na delovno mesto in po koncu delovnega dne odpeljem nazaj domov. S paraplegikom se dvakrat tedensko odpraviva v fitnes in dvakrat tedensko na trening rugbyja v dobro uro oddaljeno mesto v Londonu. Tu pa sem sopotnica, saj ima vozilo prilagojeno tako, da lahko vozi sam.
Zvečer je na vrsti še večerna rutina. Zopet sledi osebna higiena in transfer iz vozička nazaj v posteljo. Pomembno je, da so te osebe v udobnem položaju. Nekateri spijo na hrbtu, nekateri na boku. Vedno pa se igramo s podlaganjem vzglavnikov pod telo, da jih obdržimo v stabilnem položaju in da preprečimo, da se deli telesa ne dotikajo in s tem vzdržujemo cirkulacijo krvi po telesu ter preprečujemo nastanek preležnin.
Tako v splošnem pregledu izgleda dan, preživet z invalidnimi osebami. Za njih je rutina bistvenega pomena. Pomembno je, da se osredotočimo nanjo, da delo opravimo skrbno in odgovorno. Za to vam bodo hvaležni in zgradili si boste zaupanje, kar je najpomembnejše v sodelovanju carerja in invalidne osebe.
Če bi tudi tebe zamikalo, da se nam pridružiš kot sodelavec ali pa morda poznaš koga, ki bi ga delo z invalidi veselilo, sem na voljo, da me kontaktirate za dodatne informacije. Ni starostne omejitve, niti izobrazba in izkušnje niso pomembne. Vsa znanja in veščine vam posredujejo na usposabljanju. Velja le volja in korajža. Vse informacije na maja.vene@gmail.com. Dobrodošli.
