Kako doseči, da bo vaš otrok šel spat in bo v postelji miren, ko vi to hočete?



V naši družini smo pri spanju smo vedno imeli red. Absolutno enaka večerna rutina in nujno vedno ob istem času, je bila osnova za to, da sta bila otroka na to navajena in nista niti pomislila, da bi lahko bilo kako drugače. Pri nas je bila vedno najprej večerja, nato umivanje in zatem pravljica. Nato sem ju pokrila, še poljubček za lahko noč, pa je bil mir.

Če se starš rutine, ki jo mora seveda sam določiti, drži kot pijanec plota, ne bo imel nobenih težav ob večerih. Napočil bo mir in nekaj prostega časa, ko si bo lahko končno tudi starš malce oddahnil in zadihal sam brez otrok.

Mnogo staršev, ki nimajo urejene večerne rutine, zelo pogreša to urco ali dve večerne svobode. Taki starši čakajo, kdaj bo otrok blagovolil postati utrujen in bo želel sam v posteljo. Pogosto celo starše zmanjka pred otroci. Rešitev te težave je zagotovo večerna rutina. Zavedati pa se je treba, da je vzpostaviti novo rutino, za starše pogosto izjemno težko.

Kaj naredi majhen otrok, ko mu hočemo spremeniti neko staro navado?

Seveda se upira. Upira se ponavadi nekaj dni, bolj vztrajni še dlje, v treh tednih pa se bo večina otrok navadila na novo situacijo. Seveda, če ne boste imeli takšne smole kot jaz, ki sem za to, da sem mlajšega sina pri dveh letih navadila, da je samostojno sam zaspal, potrebovala za to mesece. Ampak to so izjemni primeri.

Seveda pa sta meje, kot vsi otroci, tudi moja mulčka, ki sta imela večerni red trdno zasidran, kdaj poskušala malce premakniti.

Sinova sta bila stara 6 in 8 let, ko sta zvečer po poljubčku za lahko noč, nekega dne pričela s glasnim klepetom in hihitanjem. Seveda sem šla nazaj v njuno sobo in ju spomnila, da je sedaj čas za spanje. Naslednji večer sta se spet hihitala. Tako se je ponavljalo kar nekaj dni in vsak večer sem ju morala kaj nekajkrat umirjati, preden sta končno zaspala. Po kakem tednu sem ugotovila, da jima je ta večerni klepet že prišel v navado in da moram nujno ukrepati.

Kaj sem naredila?

Še preden sem se poslovila od  njiju, sem jima jasno povedala, da bo tisti, ki ga bom po tem, ko grem iz sobe, slišala govoriti ali se smejati, naslednji dan imel prepoved sladkarij. Ta metoda je pri mojih sinovih izredno učinkovita, seveda pa je brez pomena pri otroku, ki sladkarij ne mara. Zelo resno sem ju vprašala, če razumeta, da sem se prepričala, če sta me sploh slišala, kajti včasih sta bila tako v svojem svetu, da je šlo zlahka kaj mimo njiju. Končno je napočil mir. Nekaj dni zaporedoma sem jima vsak večer pred spanjem to pravilo ponovila, da sem utrdila dobro rutino in ju spomnila, na pravilo. Tako smo rešili težavo, ki bi lahko prerasla v neprijetno reč, če ne bi hitro reagirala.

Otroci morajo jasno vedeti, kaj se bo zgodilo, če se ne bodo držali pravil. Izberite kazen ali posledico za katero veste, da ima otrok motivacijo, da ga ne doleti. Kazen naj bo izvedljiva in taka, da jo boste lahko izvedli, če se otrok pravil ne bo držal. Zato ne govorite neizvedljivih kazni v trenutkih jeze na otroka, ampak razmislite, kakšna kazen bi bila najbolj primerna.

Zelo verjetno je, da boste morali kakšno kazen tokom časa zamenjati z bolj primerno. Naj vam povem samo primer.

Ko sta bila moja sinova še oba predšolska, je kot sredstvo umirjanja vedno delovalo, že to, da sem jima rekla, da bo tisti glasen šel spat na balkon, ker moti drugega. To sta tako sveto verjela, da nisem v praksi tega nikoli rabila napraviti. Dokler ni prišel trenutek v tistem tednu, ko sta bila zvečer glasna, kar sem zapisala v začetku. Ko sem samo omenila, da bo šel glasen na balkon spat, je starejši navihano rekel: “Super, grem jaz spat na balkon.” Vstal je in hotel iti s svojim vzglavnikom in odejo na balkon. Seveda sem mu preprečila, naslednji dan pa dala bolj učinkovito pravilo, ki je bilo za otroka dejansko kazen, ne zabava.

To, da otrok ve, kaj lahko pričakuje na svoje neprimerno obnašanje, je nujno za vse otroke, če želite, da bodo dobro vzgojeni, še posebej pa je pomembno za tiste bolj zahtevne otroke. Pravil, ki jih postavite, se morate držati absolutno brez izjem. To zahteva od staršev veliko napora, vendar si upam trditi, da vas bodo otroci drugače povozili. Na neprimerno obnašanje otrok vedno odreagirajte v skladu s pravili, ki ste jih vnaprej določili.

Želim vam veliko mirnih večerov, ko se lahko posvetite le sebi.

Več o tem, kako zgleda družinsko življenje pri nas, lahko berete na mojem blogu http://www.alenkavindis.si/blog/

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*