Srce boli, hudo trpi.
Ihti, spominja se svetlih dni.
Takrat je dete žarke sijalo,
se v naročju matere smehljalo.
Objem mu bil je ščit pred zlom,
nedolžne sanje so krasile dom.
Srce boli, hudo trpi.
Pretemna je noč, težko vzdrži.
Upa na dotik čarobne moči,
Ki rano zaceli in srce oživi.
Upa na ljubezni poln objem,
ki miru prinese prihodnjim dnem.
Glej! Prišel je, dotik miru.
Spet žarki resnice, ljubezni so tu.
Kot vetrič po licu gre dete z dlanjo.
Srce zopet bije, postaja toplo.
Se celijo rane, prebuja nov dan,
s pisanim cvetjem, srečo postlan.
Slovo od ljubljene osebe je lahko zelo boleče. Najsibodi da gre za slovo od bližnjega pokojnika, enostransko zaključeno ljubezensko zgodbo ali pa slovo od otroka, ki se odpravlja na študij od doma. Da ne bi govorila o nevestah, ki »ukradejo« mamine sinčke in se odpravijo na novo pot. Ja, slovo od ljubljene osebe je boleče in lahko prinese prave travme.
In kaj zdaj? Naj se prepustimo tej bolečini čakajoč na vrnitev ljubljene osebe? Morda vrnitev dočakamo, morda pa ne. Naš čas pa teče naprej. In ne bo se več vrnil. Naj po dolgih objokanih nočeh skočimo po pomirjevala ali morda iščemo tolažbo v alkoholu? Kratkoročno bi bolečino to verjetno res olajšalo, dolgoročno pa ne. Zakaj bi si želeli škodovati? Kaj za vraga torej storiti, da se znebimo te grozne bolečine?
Verjetno bi vsak od nas znal povedati svojo bolečo zgodbo. In verjetno se vsak loti reševanja takšnega problema na svoj način. Enostavneje je sicer, ko gre za drugo osebo. Takrat imaš dokaj jasno sliko, kaj je dobro početi in česa ne. Morebiti si poln nasvetov, in niti ne napačnih, saj teorijo obvladaš. Vendar, ko se sam znajdeš v takšni situaciji in ko se bolečina tiče tebe, ti gre to težje od rok. Naenkrat teorija ni več tako jasna in tvoja tehtnica znanja, odločnosti, osebne zrelosti, izkušenj in odločitev enostavno odpove. Gumba za resetiranje pa ni na razpolago.
Torej, kaj zdaj? Ne glede na vse tvoje dileme, nedobljene odgovore in nejasnosti, ne glede na velikost bolečine, ne glede na vse breme, ki ga na take trenutke lahko občutiš, ne pozabi, da si vreden živeti! Zato nikdar ne dovoli, da te bolečina slovesa zaklene v svoj prostor, porine v depresijo, spravi ob zdravje ali celo na oni svet! Dovoli si živeti naprej! Saj ne veš, kaj vse je na tvoji poti že rezervirano prav posebej zate.
Ko bolečino postaviš pod drobnogled, se z njo lažje soočiš. Lažje spoznaš, kaj točno te muči, kateri košček zgodbe najbolj boli. In ko dovoliš srcu, da se kljub izgubi veseli lepih trenutkov, ti ta spomin lahko pomaga zmanjšati bolečino. Lahko se odločiš, da greš naprej in živiš trenutke, ki so ti dani, v miru. Morda boš presenečen, kakšna moč živi v tebi in kakšne ovire lahko preskočiš. Samo dovoliti si moraš, da to poskusiš. In če ti ne uspe prvič, ti bo morda drugič ali tretjič. Ne obupaj! In četudi je bolečina vztrajna in se je ne moreš znebiti, imaš možnost, da se naučiš z njo živeti. Ja, sčasoma ugotoviš, da se da živeti tudi z njo. Z bolečino.
