Skoraj vsak se je že zdaj soočil s preveliko telesno težo. Ali pa vsaj z občutkom, da bi moral izgubiti kilogram ali dva. In mnogi izmed nas smo iz tega razloga preizkusili mnogo diet in se poslužili raznih prijemov, pa je komaj kaj pomagalo. In če že je pomagalo, se je teža vrnila, ponavadi z nekaj obrestmi. In tako se vrtimo v začaranem krogu in ne vemo, kaj bi naredili. To je poznano marsikomu in ni nič nenavadnega.
Ljudje pač delamo stvari po liniji najmanjšega odpora. Seveda ne vsi, nas je pa veliko takšnih, ki bi morda le dvakrat potelovadili, en teden bi namesto okusnih kosil, ki vsebujejo pico, testenine, zrezke, pomri, torto in še kaj, raje jedli solato, potem pa pričakujemo, da bomo že opazili spremembo, nekakšno nagrado za naš trud, ker smo se nečemu odpovedali in ker smo malo pomigali. In četudi nam uspe in se držimo neke diete dovolj dolgo, da shujšamo in da smo zadovoljni s svojo težo in postavo, mnogi takoj za tem preidemo na stare tire. Na star način prehranjevanja, (ne)rekreacije in slabih navad. Ker nam je tako bolj udobno.
Stremimo k temu, da bi nam bilo udobno in da bi hkrati dosegli neke cilje, do katerih največkrat ni mogoče priti, ne da bi za njih tudi nekaj naredili. In logično je, da v kolikor želimo doseči spremembo, moramo nekaj spremeniti. Podobno kot če želimo znati voziti avto – moramo sesti za volan in se naučiti, kako se vozi, znanje in spretnost vožnje ne bosta prišla sama od sebe. Tudi sprememba telesne teže in oblike našega telesa ne bosta prišli sami od sebe – razen v skrajnih primerih, ko je prisotna bolezen ali kakšno drugo nepričakovano stanje.
Sama sem se več let jezila na svoje telo, zamerila sem tehtnici, ščipala sem se v maščobne obloge na trebuhu in se spraševala, zakaj neki ne morem shujšati. Le zakaj, ko pa sem jedla toaste, pice, čokolade, sladolede, sendviče s pršutom, sirom, salamo, jajca na oko, po možnosti s šunko in sirom, pa veliko soli. In potem sem se en dan odločila, da bom spremenila prehrano in celoten življenjski stil. Odločila sem se za izključno rastlinsko prehrano – čez noč. Iz svojih obrokov sem izključila meso, jajca, sir, mleko in vse ostale podobne zadeve živalskega izvora, pričela sem brati deklaracije, naučila sem se kuhati, začela sem prebirati reklame, spremljati akcije, nakupovati, se zanimati za vrt in za svoje zdravje.
Ker je bila sprememba tako nenadna, mi je primanjkovalo informacij in receptov, prvi teden sem bila nekoliko izgubljena in sem resno razmišljala, da bi popustila, in jedla vsaj sir in jajca, ker brez tega mi skorajda ni bilo živeti. A sem vztrajala, čeprav sem bila ob pogledu na pico kot kakšen buldog, ker so se mi tako cedile sline. In se je splačalo, prvi mesec sem izgubila pet kilogramov. In kasneje še dvanajst. Tako sem v približno enem letu shujšala na 63 kilogramov. A to ne pomeni, da stradam, da nič ne jem, da štejem kalorije in si trgam od ust. Jem, ko sem lačna, kar mi tisti trenutek paše in toliko, kot želim. Nisem tip človeka, ki bi bil lahko lačen in spotoma ne bi spravil od živce vse v svoji okolici, oziroma: zadovoljna sem le, ko sem sita.
Sprva je moja sprememba prehrane pomenila, da sem pojedla ogromno solate, pražene zelenjave, svežega sadja, krompirja, riža in drugih virov ogljikovih hidratov. Za malico sem si privoščila oreščke, suho sadje, kakšen sojin ali kokosov jogurt, razne sojine pudinge in podobno. Kamorkoli sem šla, sem imela s seboj vedno mandlje, orehe, suhe banane, kakšno jabolko ali banano ali pa kar vse našteto. Nisem namreč hotela biti lačna, pa da ne bi imela česa jesti; hrane je seveda povsod dovolj na razpolago, a večina vsebuje živalske sestavine, ki sem jih črtala s svojega jedilnika, zato je bila lastna zaloga v torbici najboljša rešitev in nekakšna tolažba, da imam hrano pri sebi, kar je pomenilo, da sem lahko ves čas sita. To se mi je zdelo najbolj pomembno pri navajanju na nov način prehranjevanja.
Sčasoma je odpadel skoraj ves ‘junk food’, prenehala sem jesti sladkarije in mastno hrano, ker mi to preprosto ni več ustrezalo. Seveda še vedno jem tudi to; v pečici si spečem Veganzove klobase, Nuggetse (medaljončke), sojine polpete, lazanjo, grem na veganski burger ali vegibab (veganski kebab), privoščim si torto, spečem biskvit s sadjem in kokosovo smetano za stepanje, naredim palačinke brez jajc in mleka z rastlinsko nutelo in še toliko drugih stvari. Danes se res skoraj vse da dobiti tudi brez jajc in mleka, pa brez želatine, zato se mi takšna prehrana ne zdi nič zakompliciranega. Zapleteno je morda le na začetku, ker se loviš, ker ne poznaš receptov, ne veš, kam se obrniti, kdo bi ti lahko pomagal – a na spletu je ogromno odličnih receptov za slastne in čudoviti jedi, ki bi jih pojedel že z očmi, informacij je povsod na pretek (tako na slovenskih spletnih straneh kot tudi na tujih. Na primer: http://mincikuha.blogspot.si/, http://www.brezgresnesladice.si/recepti/, http://vegan.si/ziveti-vegansko/prehrana/recepti/, https://mamijedoma.si/ in še mnogo drugih).
Za zajtrk si navadno privoščim sadje – v obliki smutijev, svežega, z ovsenimi kosmiči, zmečkanega (na primer zmečkana banana, avokado in zraven zamrznjeni gozdni sadeži). Malicam sigurno vsaj enkrat, odvisno, kdaj imam kosilo. In moja malica pomeni čisto nekaj drugega kot zgolj rezino prepečenca ali pest oreščkov; privoščim si sendvič s humusom, oreščke, piškote, prepečenec z nutelo in banano in še kaj. Za kosilo eksperimentiram z vse mogočimi recepti, danes jih je resnično veliko mogoče najti tudi v slovenščini, zato pomanjkanje idej ni več izgovor za nikogar. In največja prednost rastlinske prehrane je, da je vse tako hitro pripravljeno, nič več kuhanja po uro ali dve. Dvajset minut je povsem dovolj za kosilo, razen, če delam lazanjo ali kosilo z več hodi. Med kosilom in večerjo si ponovno privoščim malico, za večerjo pa ponovno kuham, pečem ali pražim, odvisno od časa in volje. Včasih si za večerjo privoščim zgolj solato ali jabolko, drugič pa pečen krompir in ocvrte šampinjone z vegansko tatarsko omako.
Po dveh letih rastlinske hrane se počutim odlično, zdravje se mi je izboljšalo bolj, kot sem sploh kdaj sanjala, kilogrami so ostali tam, kjer sem jih pustila pred kar nekaj časa, jem kadarkoli se mi zahoče, karkoli mi zadiši, tudi če je to šestkrat na dan, tudi če se zapičim v testenine za zajtrk. Ne bom rekla, da sem suha kot prekla ali da spravim nase katerekoli hlače in katerokoli seksi krilo, ampak če bi vsaj malo gledala na to, kdaj jem in koliko pojem, predvsem pa, kaj jem, in če bi zraven vsaj malo športala, bi si brez težav oblikovala postavo. Tako pač jem vse po vrsti, odvisno od dneva in počutja, pa kljub temu ne rabim več skrbeti za vsak grižljaj hrane ali pa za preozke hlače.
Vredno je vsaj poskusiti, en mesec ali dva rastlinske hrane te v nobenem primeru ne moreta ubiti, kljub temu pa v tem času lahko postaneš bolj zadovoljna s svojim izgledom in počutjem, v kolikor ti zdaj nista po godu. Pozitiven vpliv take prehrane je opazen že takoj po kosilu, ker te ne potegne dol, da bi samo še zaspal, ostali vplivi pa se opazijo nekoliko kasneje, a kljub temu dovolj hitro, da jih občutiš. Za več informacij seveda priporočam splet in kakšno skupino na Facebooku, kjer so ljudje vedno pripravljeni pomagati in svetovati drugim, ki so na začetku izgubljeni v spremembi življenjskega stila. Morda je to ‘shujševalna kura’, ki jo iščeš – in zagotovo ena izmed bolj zdravih.
