Kako so Titovi komunisti med vojno lagali Britancem, da so pridobili njihovo podporo



Knjiga Neme priče, Množični poboji nasprotnikov komunizma 1941-1946, kritično obravnava enega bolj travmatičnih in žalostnih delov slovenske zgodovine. Po koncu 2. svetovne vojne je bilo v Sloveniji pobitih več kot 100.000 ljudi. Posmrtni ostanki umorjenih žrtev so tako le neme priče še vedno neraziskanih vojnih zločinov. Morilcem se ne more več soditi, saj jih je večina že pomrla, še vedno pa se lahko ugotovi sama odgovornost organizacij, katere so pooblastile svoje pajdaše, naj pobijejo vse politične nasprotnike.

Churchill in Tito

Marko Štrovs v svoji knjigi piše, da po osvojitvi Ljubljane Ozna ni pustila podreti žične ograje okrog mesta, da jim ne bi ušli Ljubljančani, katere so imeli na seznamu za pobijanje. Ozna je potem v Ljubljani uprizorila pravi lov na ljudi, ki so se komunistom zamerili med vojno. V nadaljevanju bo sledilo nekaj krajših odlomkov iz Štrovsove knjige.

Britancem so ustvarjali lažno sliko o pomenu partizanskega boja

Za četnike in Jugoslovane je bila usodna sprememba v britanski politiki do Titovih komunistov, do katere je prišlo leta 1943. Britance so zavedli komunistični vohuni, ki so se vrinili v podružnico njihove obveščevalne službe SOE, odgovorne za obveščanje britanskih oblasti o stanju v Jugoslaviji. Za dezinformacijo oziroma laži o uspehih partizanov v boju zoper Nemce je bil odgovoren predvsem James Klugman. Nadrejenim je pošiljal izmišljene nemške depeše, v katerih naj bi bili nemški komandanti kazali paničen strah pred Titovimi partizani in navajali, da so četniki njihovi zavezniki. Tudi v britanski misiji pri Titovem štabu so bili sami prepričani komunisti, ki so skupaj z njim ustvarjali lažno sliko o pomenu partizanskega boja in niso hoteli videti terorja in ogromnih žrtev med prebivalstvom zaradi  komunistične revolucije.

Zaradi uničujočih informacij o neučinkovitosti Kraljeve vojske v domovini se je Churchill že pomladi 1943 odvrnil od vlade v begunstvu in se obrnil k Titovim partizanom, ki so tajili svoj komunistični izvor in cilje ter poudarjali, da si prizadevajo za združeno Jugoslavijo in da želijo sodelovati z demokratičnimi strankami.

Komunisti so imeli prednost, saj jih je v zavezniški trojki absolutno podpirala Sovjetska zveza, preostali dve sili, ZDA in Anglija, pa se nista hoteli preveč očitno zavzeti za demokratične sile v Jugoslaviji v njihovem boju s komunisti, saj se nista hoteli zameriti Sovjetom.

Opomba: veliko več o tej komunistični prevari si lahko preberemo v knjigi Titova velika prevara: Kako je Tito zavajal Churchilla. Knjiga britanskega publicista Petra Battyja na podlagi pričevanj in dostopnih arhivskih dokumentov razgalja največjo napako med 2. svetovno vojno, katero je priznal Winston Churchill – to je zavezniška podpora Titu. Namreč izkazalo se je, da ni »pogumen partizanski vodja«, ampak tiran v nastajanju.

Ogromno komunistov je imelo službo v fašistični policiji in upravi

Takoj po okupaciji Slovenije so se komunisti začeli vrinjati v okupacijsko policijo in upravo. Pri tem so bili zelo uspešni, saj je bilo od približno 500 pripadnikov nekdanje ljubljanske policije, ki so jih Italijani obdržali v službi, kar 300 organiziranih v OF in so bili tesno povezani z VOS. Prikriti sodelavci VOS v policiji so okupatorjem ovajali nasprotnike komunizma, ki jih je potem okupator poslal v internacijo ali taborišča oziroma jih je zaprl in kasneje pobil kot talce.

Komunisti se niso ozirali na okupatorske represalije. Ker je bil med prebivalci izredno majhen delež komunistov, se partizani niso bali, da bi bil med ljudmi, ki bi jih okupatorji ob partizanskih napadih pobili kot talce, tudi kakšen komunist. Zato so komunisti v številnih primerih nalašč streljali na okupacijske vojake iz vasi, kjer jim je večina prebivalcev nasprotovala, potem pa pobegnili in iz varnega gozda gledali, kako Nemci požigajo hiše in pobijajo ljudi.

V partizanskih enotah je prihajalo do čistk, kjer je tako padla velika večina partizanov. Na takšen način so Ozna in politični komisarji »čistili« potencialne nasprotnike komunistične revolucije. Po popisu žrtev vojne je vsaj 433 borcev NOV pobila partizanska vojska sama.

En komentar

  1. Joseph Udovch

    V Jugoslaviji sta bila dva Angleza, ki sta delala kot rudniska ingenerja. katera sta bila v SOE. Nevem tocno za imena sedajle ali lahko pa najdem. Anglija je verjela da ta dva poznata najbolj Jugoslavijo in da bosta dala pravo sporocilo nazaj v Anglijo. Churchil je dal predlog, da naj poizvedeta, kaj se dogaja v Kraljevski Jugoslaviji, pod Draza Mihajlovic, in Josip Broz Tito.Anglezi so !943. leta imeli veliko problemov z Nemci. Celo Anglija je bila v dvomih, ali bodo premagali Nemce ali ne.Zato sta te dva Igenerja sla k Mihajlovicu, ki sta ga prasala. “kaj je tvoja prva naloga”?Mihajlovic da njima odgovor, ki je; “najprej hocem napraviti mir v Jugoslaviji, in potem iti proti Hitlerju”. To je bila velika napake za Milosevica.Igenerja sta sla k Josip Broz tito, ki sta videla da Komunizem se siri,in sta ga prasala, ” kaj je njegova prva naloga”.? Tito je dal njima odgovor, ki je;” Nalprej hocem uniciti Hitlerja, potem pa Jugoslavijo urediti”. Ko je Churchil to slisal, je dal ukaz, da se pomaga Titu z Orozjem. Da se naj on tepe z Nemci kar bo pomagalo Angliji.Churchill kabinet prasa Churchill, ja saj Tito je komunist,on bo napravil Komunisticno Jugoslavijo, kako naj njemu pomagamo? Churchill je dal odgovor, ki je ” saj nebomo mi ziveli tam”. No Tito je bil zmagovalec 1945.leta, ki je hotel imeti Trst. Anglezi spremenijo obraz, in zavpijejo nad Tita.”Imas da gres ven iz Trsta” takoj. To sem slisal, cloveka ki je bil tam.

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*