Zgodovina shotokan karateja sega v nekdaj samostojno otočje OKINAWA, ki je sedaj sestavni del Japonske. V Shuriju (predel mesta NAHA ki leži na OKINAWI) se je 10. novembra 1868 rodil Gichin Funakoshi. Bil je učenec mojstra Yasutsune Azata (1827-1906) in mojstra Yasutsune Itosa (1830 – 1915).
GICHIN FUNAKOSHI (1868 – 1957)
Karate je začel trenirati že zelo mlad ter s svojim trdnim delom in garanjem postal »oče modernega karateja«. Mojster je vedno poudarjal, da cilj karateja ni samo v zmagi ali porazu. Cilj karateja je globlji, je v izpopolnjevanju značaja (samodisciplina, duševna in fizična stabilnost…). Kot takega, je mojster karate prvi predstavil zunaj OKINAWE na Japonskem, kjer je tudi ostal in svoje znanje prenašal na druge.
Seveda njegova pot karateja ni bila lahka, vendar mu je z vztrajnostjo in predanostjo karateju uspelo postaviti njegov prvi DOJO (prostor, kjer se vadi karate) leta 1936 v TOKIU na Japonskem katerega so njegovi učenci njemu v čast poimenovali SHOTOKAN. Zato se Funakoshijev stil karateja (SHOTOKAN) vedno povezuje z DOJO-jem, kjer so vadili njegovi učenci. Med njimi je bilo veliko svetovno priznanih mojstrov, kot so: Taiji Kase, Hidetaka Nishiyama, Masatoshi Nakayama, Motokuni Sugiura…
Leta 1949 je bila ustanovljena JKA organizacija (Japan Karate Association – Japonska karate zveza) v TOKIU, katere prvi predsednik je bil mojster Funakoshi.
»Oče modernega karateja« je umrl 26. Aprila 1957 v Tokiu na Japonskem.
KAJ JE KARATE?
Karate je borilna veščina, ki ne uporablja orožja, temelji na uporabi celotnega telesa (sinhronizacija dihanja, mišična kontrakcija in relaksacija, telesna dinamika…) in se ne zanaša na moč rok in nog. Beseda KARATE je sestavljena z dvema pismenkama: »KARA« pomeni praznino, »TE« pa pomeni roka. Dobesedni prevod karateja je PRAZNA ROKA, kar govori o tem, da se karateisti nikoli niso bojevali z orožjem. Velikokrat oz. skoraj vedno se poleg teh dveh pismenk uporablja še tretja, ki je »DO« in pomeni pot. (KARATE DO – POT PRAZNE ROKE).
SHOTOKAN karate sestoji iz blokov, brc in udarcev z rokami. Temelji na dolgih, linearnih (direktnih) tehnikah ki se izvajajo iz nizkih, stabilnih stavov. Pomembna je pravilna drža, uporaba celega telesa, in pravilna izvedba tehnik (udarci, brce, bloki).
V nadaljevanju bom opisal tri osnovne principe vadbe karaeja, (KIHON, KATA, in KUMITE). Z obvladovanjem vseh treh karateisti napreduje po stopnjah od 9. KYU do 10. DAN.
KIHON je manjše število tehnik smiselno povezanih v celoto. Pomemben je za vadbo osnov karateja in kasneje nadgradnjo le teh. Za vsako stopnjo pa je seveda posebej prilagojen.
Beseda KATA pomeni oblika. Kato določa več tehnik povezanih v natančni vrstni red. To je tudi borba proti namišljenemu nasprotniku. Začetnik se najprej uči šolske kate, ki so lažje za vadbo in razumevanje, kasneje pa tudi daljše in težje razumljive mojstrske kate.
Tretje področje vadbe pa je KUMITE, ali borba. Poznamo več vrst kumiteja. Opisal bom tri vrste, ki so najbolj pogoste in se najbolj vadijo.
Najbolj osnoven je GOHON KUMITE ali petkoračni boj (dogovorjena borba), pri katerem je eden napadalec (napada z vnaprej dogovorjenimi udarci), drugi pa se brani (točno določena obramba za določen udarec) in po peti obrambi izvede kontra napad. Druga oblika kumiteja je KIHON IPPON KUMITE ali enokoračni boj. Napadalec napade s točno določenim udarcem, tisti ki se brani pa to naredi s točno določenim blokom in nato izvede kontra napad. Ko osvojimo in obvladamo prvi dve vrsti, pa lahko pričnemo z vadbo tretje, ki je (JIYU KUMITE) ali prosta borba.
ZA KOGA JE VADBA KARATEJA PRIMERNA?
Vadba je primerna za vsakogar, ki želi spoznati to starodavno borilno veščino. Pri karateju ni pomembna starost, spol ali fizična moč. Pri vadbi posameznik pridobi samozavest, nauči se samodiscipline, kontrole svojega telesa, nadzorovanja jeze, samoobrambe, odgovornosti, reda, discipline… Seveda pridobi tudi na kodiciji, razgibanosti telesa, fizični moči…
