Kateri poklic je zame?…To je vprašanje, ki se ga večina mladostnikov začne spraševati šele v zadnjem letniku osnovne šole. Kljub temu, da so že s šolskim letom čisto pri koncu in je ravno tik pred vrati čas za vpisovanje na srednje šole, učenci še vedno niti približno ne vedo, kaj jih v življenju veseli oziroma od česa bi se radi preživljali v naslednjih štirideset letih.
Kateri poklic je zame – Problem številka ena. Če pogledamo v širši obliki osnovno šolo. Za vse nas se je začelo z prvim šolskim dnem. Na njem smo dobili lepo dobrodošlico. Pripravili so nam nastop pevskega zbora od enega višjih razredov, zatem pa nas postregli z kozarcem soka in kosom čokoladne torte. Prvi vtis smo dobili dober. Videli smo, da nam ne bo hudega. Vendar že takoj naslednji dan smo bili deležni prave resnične slike, ki jo predstavlja sama osnovna šola. Videli smo, da šola ni zabava in hec.
Od drugega šolska dneva naprej so nas pričeli zalagati z delom. Vse to je bilo takrat za nas nekaj popolnoma novega. V šoli in za domačo nalogo smo morali izpolnjevati šolske delovne zvezke. Za nas je vse to karkmalu postalo utrujajoče. Kako pa drugače, saj je čisto vsaki novi začetek težaven.
Enostavno ni nam bilo lahko. Vložiti je bilo potrebno veliko truda in napora. V šoli pri pouku smo poskušali biti čimbolj zbrani, kajti na njem smo vsako šolsko minuto izvedeli za neko novo znanje. Če smo se hoteli kaj novega naučiti in zapomniti je bilo potrebno našemu dodeljenemu razredniku slediti besedo za besedo. Sicer v drugem primeru, smo se kar hitro izgubili. Bilo je težko. Same novosti. Vendar, ko smo enkrat uspešno prestali prvi razred je bilo naše zanje na višjem nivoju.
Od takrat naprej smo postali pismeni ljudje. Zatem je sledil drugi, tretji, četrti, peti, šesti, sedmi, osmi in pa deveti razred. V vsakem višjem razredu je šola postala vedno bolj zahtevna. Učili so nas matematike, fizike, kemije pa zgodovine, naravoslovja in zatem je karkmalu prišla še ena novost.
Odkar smo spoznali našo abecedo, smo postali pismeni ljudje in obvladali naš domači jezik, zatem pa je prišel še čas, da spoznamo še kakšen tuji jezik. Za novi predmet je zatem na šolski urnik prišla angleščina. Vse to je bilo za nas spet nekaj povsem novega. Enako kot smo vadili pisanja v zvezke pri slovenskem jeziku je to tudi postala tehnika učenja, ki je bila efektivna pri tem našem tujem jeziku.
S tem smo čez čas lepo dosegli še znanje angleščine. Kmalu zatem je v sedmem ali osmem razredu prišel na voljo še izbirni predmet. Na izbiro je bila nemščina, likovna umetnost, zgodovina, geografija, tehnika in tehnologija, glasbena vzgoja, državljanska vzgoja in etika. Te izbirni predmeti so se sicer na šolsko leto malo spreminjali. Na voljo so bili samo določeni od zgoraj omenjenih. Določilo jih je šolstvo.
No in če sedaj pogledamo od prvega do devetega razreda jasno vidimo česa vsega smo se naučili v šolah. Eden razred je minil, kot bi mignil. Kar naenkrat smo se že znašli devetem razredu. Napolnjeni z samim koristnimi znanjem, katerega kadarkoli znamo uporabiti v sami praksi. Če odidemo na primer na pošto plačati položnico, znamo tako točno preko našega dobrega znanja matematike izračunati znesek, ki nam ga je primorana nam vrniti tamkajšnja uslužbenka. V kolikor na poti iz pošte še srečamo kakšnega tujca in nas ta v angleščini ogovori oziroma vpraša, kje točno se najbližje nahaja železniška postaja, mu mi tukaj pri temu problemu z našim znanjem angleščine znamo lepo pomagati.
Ja samo koristno znanje imamo. Vendar, kljub vsemu temu nam pri naši trenutni težavi nič ne more pomagati. Se nahajamo v zadnjem letniku osnovne šole, mi pa še vedno ne vemo, kaj bi življenju delali. Na katero šolo bi se vpisali? Kateri poklic je zame? Kaj me veseli v življenju?
Če se vam je to že zgodilo ali pa se vam to dogaja ta moment, potem zagotovo niste edini. Zelo malo je takih ljudi, ki namreč to točno vedo že od malih nog. Seveda vsi ostali pa želimo to spoznati v zadnjem momentu tik pred vpisom na srednje šole. Sama šola nas je do tega pripeljala, da smo na ta problem pozabili. Učili so nas matematike, fizike in kemije, vendar pozabili smo na nas same. Pozabljen je bil predmet pri katerem bi spoznavali same sebe. Ta nam bi počasi pomagal ugotoviti naše veselje. S tem bi vedeli kakšen poklic nam v življenju najbolj odgovarja. Tako bi dobivali še bolj uspešne in hkrati vesele posameznike.
Človek se enostavno ne more zmeraj pravilno odločiti v zadnjem hipu. Takrat poslušaš nasvete drugih. Običajno ti svetujejo in predlagajo poklice tvoji bližnji. Ti pa zatem izbereš nekaj izmed predlaganega. Zatem pa lahko le upaš, da ti bo ta tvoja izbira odgovarjala. Ne malo šolarjev, ki še ne vedo kaj bi počeli v življenju se odloči za gimnazijo. Seveda to je odlična izbira v takšnem primeru. Še najboljša, kajti zato pomembno odločitev s to izbiro pridobiš dodatni čas. Tukaj v tej situaciji moraš samo paziti, da si na gimnaziji čimbolj priden. Pridobiti je potrebno čim več točk, kajti te ti na koncu odpirajo popolnoma svobodno odločitev. V kolikor imaš veliko točk si sprejet na vsak faks, ki te veseli. V drugem primeru moraš žal izbrati nekaj, kar ti morda ni tako blizu.
Torej končni nauk: Če je le mogoče, poskusite o vašem poklicu pričeti razmišljati že v petem razredu. Za takšne odločitve človek potrebuje čas. Enostavno do prave ugotovitve ne pridete kar čez noč. Splača se poslušati sebe in ne nasvetov drugih, kajti poklic boste dobrih štirideset let opravljali vi in ne vaš svetovalec.
