Katero delo je častno?



Delo v majhnem podjetju je manj vredno.  »A kakšne manjše firme pa nisi našel?«, je posmehljivo vprašala svojega prijatelja, ko ji je z veseljem razlagal, da je končno dobil službo, v kateri bo lahko delal to, za kar se je izučil in ga veseli. Zadnjih nekaj let je namreč delal v proizvodnji za minimalno plačo, zato se je zelo veselil novih izzivov. Kar zabolelo me je, ko sem to slišala. Seveda nisem mogla biti tiho in sem jo vprašala zakaj pa misli, da je to slabo, če vendarle vidi, da se človek zelo veseli?! »Iz velike firme je šel nekam privat, pri tem, da delodajalca sploh ne pozna… » Ja, to pa res. »A si ti vse preverila, preden si se zaposlila v multinacionalki? Si vedela vse o svojih naddelodajalcih, delodajalcih, nadrejenih, podrejenih, sodelavcih….? Si, razen tega, da so finančni kazalci kazali neko uspešnost, vedela v kaj se spuščaš? In predvsem – kako si pa zdaj kaj  zadovoljna? Si srečna???«, sem vrtala dalje. » Ah, nima smisla«, je rekla in me pustila brez odgovora. Pa še res je, sem rekla bolj sebi kot njej, saj je že izginila v iskanju boljše družbe …

Katero delo je častno

Pred dnevi sem na Facebooku brala zgodbo ženske, ki je delala v uglednem farmacevtskem podjetju in so jo ljudje zaradi tega spoštovali. Potem je službo pustila in se posvetila sebi in s svojo srčnostjo in modrostjo na svoj način pomaga ljudem. Poznam jo in vem, da svoje delo opravlja s srcem in z velikim veseljem. Vendar me ne čudi, da so jo ljudje prej bolj spoštovali. Delo v »uglednem« podjetju si pač lažje predstavljamo, je bolj oprijemljivo, zbuja občutke občudovanja. Neko duhovno pomoč ljudem si pa pač večina ljudi težko predstavlja.

Moja zgodba: od velikih zmag do odpovedi

Sama sem vrsto let delala v različnih podjetjih – tako, da imam veliko dobrih in tudi veliko manj dobrih izkušenj. Rečem lahko samo to, da sem v vsako delo vložila sebe v celoti, tudi na račun svojega zdravja. Nimam občutka, da bi me ljudje kdaj bolj ali pa kdaj manj cenili. So pa nekateri nadrejeni znali pokazati, da cenijo mojo požrtvovalnost, spet drugim pa se je to zdelo popolnoma samoumevno. Sem bila srečna? Dobro opravljeno delo mi je vedno dajalo občutek zadovoljstva, zmagoslavja, počutila sem se nenadomestljivo. Prehlad? Dva lekadola pa sem bila dobra. Saj vendar nisem mogla na bolniško. Podjetje bi brez mene propadlo. Nenehno sem dokazovala, da zmorem. Da zmorem to in še veliko več. Ob štirih odhajajoče sodelavke so mi šle na živce. Več, več in še več. Naredila sem vse, kar so od mene zahtevali in še malo več.  Saj vendar zmorem.

Potem sem nekega dne dobila odpoved. Iskreno sem jo bila vesela, ker so bile zadeve v pisarni že precej nevzdržne, ampak kljub vsemu je bil to moj poraz. In kaj se je zgodilo potem? Nič posebnega. Ko sem s svojo izgubo razčistila in jo začela razumevati kot velik blagoslov, so se kamenčki v mozaiku začeli sestavljati v živahnejšo življenjsko sliko. Naenkrat sem spoznala vzgojiteljice mojih otrok pa starše otrok, ugotovila sem, da do vrtca na primer vodi zanimiva peš pot, ki sem jo z otrokoma lahko na poti domov počasi prehodila. Moj sin mi je namreč tisti dan, ko sem ga prišla iskat v vrtec (takoj po odpovedi) rekel: »Zakaj si ti prišla? Zdaj bomo pa spet hiteli…« Iskreno – še vedno velikokrat hitimo (še posebej zjutraj v šolo), ampak znam se pa tudi upočasniti. V situaciji brez službe in brez nadomestila sem tudi spoznala različne obraze ljudi. Veliko ljudi mi je ponudilo priložnostno delo, da sem lahko kaj zaslužila. So se pa našli tudi taki, ki so me hoteli za nekaj sto evrov pritisniti ob zid – češ saj ti drugega ne preostane.

Kaj je v resnici več vredno?

Kakorkoli – zdaj imam svoje malo podjetje in počnem različne stvari. Veliko delam, ampak skoraj vse kar delam, delam z resničnim veseljem. In kar je najpomembneje –  delam z ljudmi in za ljudi, ki jih spoštujem in ki mene in moje delo cenijo. Za majhna in za velika podjetja. Svoj čas si več ali manj razporejam sama. Če me dopoldne ni, potem delam zvečer. Če v petek ne končam, nadaljujem v soboto. Ampak vem zakaj to delam in ni mi težko. Zadnjič sem na webinarju s Sašo Einsiedler poslušala Tomaža Gorca, ki je rekel, da včasih gara kot črnec. Sliši se čudno, ampak ga popolnoma razumem. Če nekaj delaš z veseljem, zares ni težko ure in ure delati.

Pa naj se vrnem na začetek zgodbe. Zakaj bi bilo torej delo v multinacionalki več vredno kot delo v nekem majhnem »nepomembnem« podjetju? Kdo tu izgublja in kdo pridobiva? Moje mnenje je, da je vsako delo častno. Če ga opravljaš z veseljem, je pa sploh dobitna kombinacija. Potem pa ne glede na to kje, kako in za koga. Ne briga me status, ne zanima me naziv. Zanima me človek. Če ga osrečuje delo v multinacionalki, je to izjemnega pomena in spoštovanja vredno. Poznam kar nekaj takih ljudi in povem vam, njihovi nadrejeni so lahko srečni, da imajo take zaposlene. Če pa svoje delo opravljate z muko, potem se od njega poslovite in naredite prostor nečemu, kar radi delate. Se sliši preprosto ali neizvedljivo? Ocenite in odločite se sami. 

En komentar

  1. Vsako delo je častno! Čisto do vsakega človeka, ki je delaven imam veliko spoštovanje. Nikakršnega spoštovanja pa nimam do lenuhov!

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*