Vsakega člana na tem planetu označujemo kot živo bitje. Med seboj se razlikujemo po rasah. Značaj je eno od človekovih lastnosti, ki se ga ne da spremeniti. Ko človek prekine »bogato« življenjsko pot ga družba oceni, oceni njegove karakterne lastnosti. Šteje izobrazba, splošna razgledanost, sodelovanje. Vsaka izguba posameznika v družbi je boleča. Ne glede nato ali gre za dobrega ali slabega človeka današnje družbe.
Otroci so naše bogastvo in jih štejemo med najbolj in najdlje prisotna bitja tega planeta. S tem mislim na to, da jih starši nikoli ne izgubimo, pozabimo. So vedno prisotni in bodo vedno prisotni med nami. Največja želja staršev je imeti: zdrave, poštene, vestne otroke. Zgled pridobijo prvo od nas staršev. Koliko pa si pozneje prizadevajo ohranjati zgled ali ga spremeniti je odvisno od njih samih oziroma od pripadnosti družbe v katero zaidejo. Kako ga družba sprejme je velikokrat odvisno že od prvega srečanja. Pravijo, da obleka naredi človeka, vendar vonj kože je tudi eden od še kako motečih dejavnikov druženja. Pa smo že pri vrlinah, ki se jih je družba zamislila o nas. Če si je zamislila tekmo med posamezniki in si je zamislila merilo za ocenjevanje obstoj, je to najhujša kazen, ki lahko doleti posameznika v njej.
V takšni družbi se večkrat pozabi na vrline kot so poštenost, vestnost, skromnost, ki so pogoj za dobro sodelovanje in ne gre le za izobrazbo, ki je bila tudi ena od meril sprejetja vanjo. Ko bo takšna družba znala odgovoriti na vprašanje: »Kje so merila dobrega počutja posameznika v njej?« bo ta ista družba dobila novo ime. Jaz jo bom poimenovala »Pravična družba«. Ne vem, če jo bom jaz dočakala, ker skušam graditi po svojih močeh na tem, če ne jo privoščim drugim, kasnejšim generacijam. Ko prebiram življenjepise , se največkrat ustavim pri tistih, ki izstopajo, ki so posebni. Danes to posebnost – izjemnost prištevam ljudem, ki so pustili poseben pečat v meni, ki jih poznam posredno ali jih sploh ne poznam. Oni so naredili nekaj dobrega zame, za druge. Se kljub visoki razgledanosti niso metali v ospredje in so uspeli. Skromnost je bila njihova senca zadovoljstva in le zadovoljstvo posameznika, ki je sprejet v družbo je vse kar si lahko posameznik najbolj želi.
Pomembno je, da ti družba prisluhne in ne le v primerih, ko te potrebuje, temveč tudi takrat, ko se ti obračaš nanjo s prošnjami, nasveti, idejami in drugo. Komunikacijska povezava obojestranske linije je edina zveza, pravilna navezava. Ne pričakuje se takojšnje idealno stanje, vendar z vestnim trudom in angažiranosti posameznika v njej, se lahko to na dolgi rok obnese, dojame. Torej družba si ne bi nikoli smela dovoliti pozabiti na posameznika in njegovo pripadnost v njej. Situacije posameznika bi morala razumeti na način, ki so bližje posamezniku in jih tolmačiti v skupni jezik. Ko se nas spominjajo po človeku, ki je bil vesel, s katerim je bilo veselje in užitek sodelovati, po človeku, ki je delil ideje in zanimivosti med ljudi, po človeku, ki ga niti bolezen ni mogla oropati njegovega brezmejnega optimizma, se bo družba začela nagibati v pravo smer. Škoda je pri tem le to, da je takih izjemnih ljudi vse manj.
