Kdo smo, kaj počnemo in kam potujemo?



V času naglice in hitrega tempa življenja se pogosto ne zavemo minljivosti vsakega trenutka in sporočila, ki nam ga le-ta prinaša. Potrebno se je ustaviti, zadihati in se začeti zavedati.  Dandanes se ljudje ne zadovoljimo več s preprostim biti, ampak nas zanimanje o nas samih vodi preko meja zavednega, k našemu pravemu izvoru. Ste opazili spremembe, ki se dogajajo okoli nas in v vas samih? Vedno  več posameznikov se zanima za osebnostno rast, svojo notranjost  in duševni mir, da bi se zavarovali pred vplivi vedno bolj stresnega življenja. Kot orodja za ta umik vase pa so na voljo različne tehnike sproščanja kot so meditacija, joga, bioterapija in podobno. V teh časih ni več pomembno zgolj preživeti, prava umetnost se skriva pravzaprav v tem, kako življenje živeti.

Vsak posameznik bi moral analizirati svoje življenje, s tem bi se bolje spoznal in se usmeril tja kamor sodi in uresničil svoje poslanstvo. Da pa bi to lahko storil je treba aktivirati zavedanje, čuječnost sedanjega trenutka in predvsem miselnost. Zakaj je vse to pomembno? Ljudje dejansko nismo le misleča bitja, imamo tudi čustva, intuicijo in podzavest, ki delujejo naj se tega zavedamo ali ne. Da pa bi delovali čimbolj skladno sami s seboj in s svojimi mislimi, je treba v prvi vrsti uskladiti in harmonizirati svoje zunanje in notranje ravnanje. Ob vsem tem pomaga zavedanje, da smo na neskončnem potovanju, tukaj na ta planet smo prišli po tisto kar vseskozi iščemo – v tem iskanju je naš smisel in bistvo življenja. Sem smo torej prišli z nekim namenom, naša naloga tega potovanja pa je ugotoviti s kakšnim.

Ljudje, ki so našli svoj smisel in uspešno opravili lekcijo, ki so si jo zadali na dušni ravni so veliko mirnejši, srečnejši in zadovoljnejši sami s seboj. Enako velja za tiste, ki so na pravi poti in se cilju približujejo. Nasprotno pa lahko trdimo za tiste, ki so razdražljivi,  nezadovoljni in se stalno pritožujejo, ti so žal izgubili rdečo nit in se tega ponavadi sploh (še) ne zavedajo, zunanji svet jih je namreč odnesel stran in jih odtujil od samih sebe. Nit bodo slej kot prej morali najti, drugače njihov namen ne bo dosežen in v naslednjem življenju bodo opravljali popravni izpit. Vsi smo tukaj zato da napredujemo in ne da stagniramo, to si velja zapomniti.

Posameznik in družba sta dve različni kategoriji, vendar neločljivo povezani med seboj, imata nekaj skupnega da lahko obstaneta in in to je dajanje. Pa naj si bo to materialno, intelektualno, čustveno ali v kateri  drugi obliki če hočete. Bistvo obstanka je v dajanju, delitvi in podpori, kajti posameznik sam ne more obstajati, niti družba ne brez posameznika, zato gre v vsakem primeru za vzajemno dajanje. Zakaj je zavedanje tega pomembno? Zato ker daje in deli lahko le zadovoljen človek, torej nekdo ki sledi svojemu smislu življenja in je zvest samemu sebi. Človeku ki ne sledi svojemu poslanstvu pa je dajanje odveč, še več – ni sposoben pristnega dajanja, kaj šele delitve, njegovo dajanje je brez čustvenega naboja in zato brez vrednosti. In prav v tem se skriva problem sodobne družbe, ki se odraža na kolektivni ravni in pomanjkanju (časa, denarja, zaposlitev, rasti…). Ljudje ne dajejo dovolj, oziroma si ne upajo dati, to pa je nujno in predpogoj da bi prejeli (karkoli!). Dajanje iz dolžnosti, obveznosti in nuje nima prave vrednosti, treba je v to vnesti čustva, saj čustva vsebujejo višjo energijo in tako dosežejo višji namen in dolgotrajnejši učinek.

Način kako delujemo kot  posamezniki in družbe se udejanja danes, posledice pa bodo vidne šele čez nekaj let, počasi se prebujamo in se spet ukvarjamo sami s seboj in z drugimi. Zadovoljen posameznik pomeni zadovoljno družbo, ki je sposobna dajati, torej se gospodarsko razvijati, rasti in je sposobna plačati za svoje dolgove.  Dajanje in sprejemanje je namreč odgovorno ravnanje in poslanstvo družbe kot celote. Začne pa se pri vas – ja VAS – posamezniku.

Dajajte s srcem in delite naprej. Tudi ta članek…

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*