Srce silovito udari ob prsa, ko se ob štirih zjutraj oglasi budilka na telefonu. Nekaj trenutkov zatem se pomirim. Gora kliče, ne služba. Strah, da bi zaspal, se je vame naselil, ko sem začel obiskovati srednjo šolo v Ljubljani in je bilo treba zgodaj na avtobus. Čeprav sem jutranji človek in mi zgodnje vstajanje ne dela težav, se še vedno kar stresem, ko zazvoni. Kaj mi je tega treba, se vedno sprašujem. Lahko bi se popolnoma brez stresa zbudil okrog šeste in v miru vstal. Vem pa, da bo že s prvimi znaki gorskega jutra vse pozabljeno.
Nahrbtnik sem imel pripravljen že zvečer. Na vrh dodam še sendviče, čaj in čokolado. Malo pred peto že strgam led z zaledenelega avtomobila. Do Peračice se notranjost prav prijetno ogreje in telo se zopet lenobno mehča. V Dovjem zavijem na prašno makadamsko cesto, ki se dviga proti Erjavčevem rovtu. Cesta se na svojem koncu razširi v manjše parkirišče, ki se ob strani steka na široko prodišče umetnega jezerca, ki ga ustvarjata potoka Žakelj in Mlinca. Jezerce je skoraj prazno, kljub temu, da sta potoka polna. Temperatura zraka se je v nekaj sto višinskih metrih iz doline do sem dvignila izpod ničle na svežih pet stopinj. Čas inverzije je, zato si na vrhu obetam prave poletne razmere.
Oprtam si nahrbtnik, prižgem naglavno svetilko, in stopim proti potoku. Ob strani ga premošča ozka brv, na sredini poledenela v dolžini dobrega metra. Prav nič me ne mika, da bi že navsezgodaj telovadil po mrzli, do kolen segajoči vodi. Izberem pot preko kamnov, ki ravno prav štrlijo iz vode in vlivajo več zaupanja, kot spolzka brv. Moj današnji cilj je Kepa, razgleden vrh v zahodnih Karavankah, ki me že dalj časa vabi k sebi. S seboj imam tudi fotoaparat in dve dodatni leči, danes si bom vzel čas. Pot se kmalu strmo začne vzpenjati v gozd, kar mi ne ugaja preveč. Noge zapečejo. Letos sem hodil premalo in sem daleč od lanskoletne forme. Vseeno se moje misli počasi preselijo v tisto mirno spokojnost. Ko se nekoliko ogrejem in celotno telo začne premagovati strmino v zmernem ritmu, se počutim prav posebno. Šum potoka se oddaljuje in kmalu samo še moje dihanje in bitje srca moti tišino vznožja gora. Snop svetilke vijuga po zaviti, z listjem postlani poti čez skalne stope in korenine. V temi mi samo domišljija riše podobe gozda okrog mene. Malo višje se pot izravna. Na vzhodu se začne na vse svetlejšem nebu skozi obrise vrhov in vej dreves risati pobočje Dovške Babe.
Prispem do ozke prečke, ki vodi čez manjšo plazovito grapo. Skoraj sem že čez, ko nekaj metrov desno v ruševju poči. Nekaj kamnov se zakotali v grapo, iz ruševja pa prestrašeno skoči gams, ki me ni pričakoval ob tej zgodnji uri. Kljub pogostim srečanjem z gospodarji gora mi vseeno za nekaj trenutkov poskoči srce. Stojiva vsak na svojem koncu grape in se gledava. Ogovorim ga in malo potolažim, on pa zažvižga v opozorilo svojim in skoči čez skale na varno.
Prispem do visoke lese, za mano se v prebujajočem dnevu prikažejo podobe alpskih vršacev. V pomoč prečkanju lese je na vsakem koncu manjša stopnica. Tista na spodnji strani je ravno prav visoka, usmerjena naravnost proti očaku. S tega improviziranega stojala naredim nekaj fotografij, naredim požirek čaja in zavijem na levo pot proti Kepi. Gozda kmalu zmanjka in prevzet od veličastnega pogleda kar stojim na melišču. Vrhovi Julijcev začno žareti, ko se prvi sončni žarki uprejo vanje. Pod Gubnim se odpre pogled proti cilju. V daljavi se sveti kovinski križ na vrhu. Prečna pot izgleda kot kratek sprehod, že za naslednjim robom pa se ob jeklenici spusti v krušljivo škrbino. Na sedlu pod vrhom rahel severni veter pojenja in postane prijetno toplo. Pogled se odpira tudi k severnim sosedom na avstrijsko Koroško. Namestim teleobjektiv. Drava mirno teče po dolini med nizkimi griči. Nad Vrbskim jezerom je v daljavi komaj viden stolp na Jedvovci. Na avtocestnem mostu čaka dolga kolona tovornjakov. Skozi ruševje opazim skupino gamsov, ki se mirno pase na toplem južnem pobočju. Pripravim fotoaparat in se počasi premikam proti njim. Gams je precej plašna žival in za razliko od kozorogov jim zelo težko prideš blizu. Takoj, ko me zagledajo izza vejevja, jo urno ucvrejo navzdol. Nekaj posnetkov mi je vseeno uspelo narediti.
Premagam še zadnje metre in že stojim na skalnem robu pod križem. Pod mano se odpre pogled na strmo melišče, po katerem vodi do vrha pot iz zahodne smeri. Na severni strani seže pogled preko Beljaka in Dobrača do najvišjih vrhov Visokih Tur, Veliki Klek in Hochalmspitze. Desno spodaj se v soncu lesketa gladina Baškega jezera. Na jugu se na ogled postavijo vršaci Julijskih Alp, proti levi se preko ljubljanske kotline vidi celo do Snežnika. Hitim pritiskati na sprožilec in kar pozabim na malico in suho majico.
Nekaj minut za menoj vrh dosežeta dve dekleti mojih let. Skupaj uživamo na soncu in si izmenjujemo zgodbe z že obiskanih gora. Prišli sta po poti iz Belce. Naredimo še nekaj fotografij, potem pa se razidemo vsak po svoji poti proti dolini. Ko zopet prečim izpostavljeno prečko pod Dovško Malo Kepo, se zasliši zvok helikopterja. Leti prav mimo mene in za nekaj trenutkov pristane na vrhu Kepe. Ni bilo videti, da bi koga odložil. Kmalu se dvigne in poleti proti nižjim vrhovom nad Mojstrano. Tam nekaj časa preletava, potem se približa grebenu in se kmalu zopet dvigne kvišku in obrne proti Brniku. Najbrž je šlo za vajo.
Ko sem že vstopal nazaj v gozd, je postalo tako vroče, da sem pot nadaljeval celo v kratkih rokavih. Res je neverjetno toplo za decembrski čas. Ne preveč utrujen dospem na izhodišče. Za mano je spet odlično izkoriščen dan in že se veselim pregleda fotografij in podoživljanja trenutkov v gorskem svetu.
