Čemu si postavljam to vprašanje, saj je Sirija daleč od moje ljube domovine, varnega in udobnega doma. Čemu bi me to zanimalo? Grem morda tja na počitnice ali me mogoče zanima le kakšen statističen podatek?
Ne, zanima me, čemu morajo nedolžni otroci trpeti zaradi nekaterih, ki si želijo, ne glede na vse, postaviti svoj ego na prestol prelit s krvjo nedolžnih?
Naš svet je pokvarjen. Iztirjen. To je logična posledica, saj so stvari ušle kontroli. Na tem svetu lahko nekateri delajo in odločajo v imenu drugih. Kdo jim je dal pravico, da vladajo? Kdo jim je dal pravico, da sploh smejo razmišljati o usodi milijonov ljudi?
Res je, vsak ima pravico svobodno odločati. Odločati o šolstvu, cepljenju, istospolnih porokah, umetne oploditve in o pobijanju nedolžnih v vojnah, ki so le še en dokaz, da je človek zgubil vse tisto kar ga dela človeka.
Pa lahko to sploh kdo spremeni? Vsi imamo pravico. In moč. Ta moč ni neskončna. Postane pa nekaj mogočnega, če jo združimo. Vsi smo na tem svetu z namenom. Vsak s svojim in vsi s skupnim; uničiti zlobo na tem svetu.
Vendar pa to ni enostavna naloga in nikakor ni pričakovati, da jo bomo lahko izpeljali v tem življenju. Pomembno pa je, da gremo v pravo smer. Vsak dan.
Ni težko uganiti, da je naloga učitelja ali zdravnika, popraviti ta svet. In to je samo delček, ki ga prispevata k boljšemu življenju. Pa starši, ki svoje otroke vzgajamo, naj bodo pozorni, prijazni in spoštljivi. In pisatelj, ki svoje misli prelije na papir zato, da bi jih delil z drugimi in vsem pomagal k boljšemu razumevanju sebe. Državni uradniki, ki delajo pošteno in dostojanstveno v dobro navadnih ljudi, znanstveniki in raziskovalci, ki s svojim znanjem vsak dan dodajo novo in nam odpirajo vrata še neznanega in nepredstavljivega…vsi z enim samim namenom. Vsi za boljši svet.
Seveda so na svetu tudi izjeme, ki potrjujejo pravilo. Vsi pač nočejo »boljšega« sveta. Hočejo svet, ki bo narejen po njihovi meri. Kaj imajo skupnega podkupljivi državni uradniki, ki sprejemajo odločitve o škodljivi gensko spremenjeni hrani, gradbeniki, ki gradijo razkošne stolpnice, ki se zaradi neustreznih materialov ali nezadostnega znanja, zrušijo in pod seboj pokopljejo nedolžne, starši, ki svojim otrokom ne znajo postaviti omejitev in voditelji, ki lahko brez da bi komu odgovarjali ubijejo človeka. In v brezglavem divjanju za svoj prav, milijone nedolžnih opazovalcev, otrok, žensk, moških oropajo življenja, sreče, radosti in veselja, zaradi katerega so bili poslani na ta svet. Življenja starih, mladih, komaj rojenih.
Kdo ima pravico, da otroku uniči življenje, mu ukrade sanja in ga oropa prihodnosti? Kdaj je debata o vojni sploh sprejemljiva? So ljudje v kravatah, ki sedijo v sodobno opremljenih uradih in imajo dobro plačano in zagotovljeno službo res tisti, ki krojijo usodo več milijard ljudi?
Kdaj se bomo prebudili? Vojne grozote, ki se dogajajo po svetu, niso računalniška igrica. Vojna ni vrsta zabave in preganjanje dolgčasa.
Razmišljajmo o tem noč in dan! Imejmo to nenehno pred očmi, čeprav se to dogaja daleč stran. Jutri se lahko to zgodi nam. In kakšne bodo potem naše možnosti?
Slika, ki so jo z mano delili g+ prijatelji je srhljiva realnost našega časa. Pove več kot pove milijon besed.
