Ko držim v roki pravljico, me misel popelje v čas, ko so mi starši prebirali zgodbe. Takrat sem stopila v svet, v katerem je bilo mogoče prav vse.
Na domačih tleh je raziskovanje narave in duhovnosti že od nekdaj burkalo domišljijo. Prvi prozni izdelki so zaživeli v podobah fresk v cerkvah. Najbolj poznan popisovalec odkritij je bil gotovo Janez Vajkard Valvasor. Opisoval je hudiča, kar je najverjetneje izviralo iz strahu pred neznanim, oziroma iz kake nadnaravne sposobnosti zaznavanja. Prav tako ni pozabil na čarovnice, ki so bile v njegovi eri še posebej skrivnostne. Podobno tematiko zaznavam, gotovo kot vi, v pravljicah.
Odkar se ukvarjam s pisanjem literature me delo večkrat privede do dejstva, da praktično vse klasične pravljice vsebujejo tako dobro kot slabo. Večkrat pa tudi v javnosti slišim, da nekateri bolj sodobni zapisi, namenjeni otrokom, tiste bolj občutljive celo prestrašijo. Saj vsebujejo veliko zla. Pravljica lahko s tega vidika postane šolski, vzorčni primer kako lahko zabeleženo, pa čeprav le v stanju nenadega navdiha, zaznamuje bralčeve misli. In posledično razburi njegov duševni razvoj. Po drugi strani pa že sam namig na temačnost sodobnega sveta malčka pouči, da so povsod lahko prepreke, ki v nas vzbujajo strah. In le z veliko mero poguma jih lahko premagamo. O tem govori tudi moja prva pravljica V deželi Grmičkarija. S preprosto zgodbo prikaže odnose med živalmi, ki so pravzaprav fantazijski liki. Njihov nagon je edinstven, boj za preživetje pa nujen.
Dogajanje v deželi Grmičkarija je opisano na način, ki se najbolj približa vsaj nekaj let starim malčkom. Besedam o tamkajšnji dogodivščini pa lahko seveda prisluhnejo tudi mlajši. Kajti, ko se srečata nežni smrčkošnof in z bodicami opremljeni ježak, ki išče sestro, je treba ugotoviti, kaj se bo zgodilo. Ali jo bosta sploh našla? Ali je morda zašla s poti in se izgubila? Odgovore bo našel vsak zvesti bralec, ki bo peripetijo spremljal vse do zaključka. Preproste ilustracije bodo spremljale črke, katere upam, da bodo oživele pred bralčevimi očmi. Te se bodo potopile v gozdno okolje. To me kot avtorico vedno znova navdihuje in preseneča s svojo rastjo in z neskončno lepoto. Predstavlja zavetje in dom našim prijateljem iz rodu živali.
Med miselnim sprehodom v njem bo vsak korak poučen. Kajti naučil bo, da le ni vse tako črno kot se zdi na prvi pogled. Zato so zgodbe, polne odtisov domišljije primerne tudi za um odraslih. Saj ti prebirajo zgodbe svojim najmlajšim. Slišani nauk pa je vedno dobrodošel. Obvezen, saj nas pripravlja na vse morebitne padce in vzpone v življenju. Že od malih nog.
Naj še omenim, da je moj pravljični prvenec na prodaj, preko posrednika, distributerja Buča. Z njegovim nakupom lahko bralec pripomore k izdaji nove pravljice, katere podobe nastajajo pod čopičem spretne umetnice, gospodične Tanje Hrastovec, avtorice ilustracij serije slikanic Baba žaba, napisane izpod peresa Marjetke Rojec.
Ker v samozaložništvu v naših krajih trenutno ni kruha, upam, da se nama bo pri ustvarjanju pogumno pridružila založba, ki bo delo izdala. Prav tako bi rada pozvala zveste bralce, da se nam pri umetninah pridružijo in izrazijo, ali se jim zdi prav, da pravljice vsebujejo tudi temno, zlobno stran dogajanja. Iz komentarjev bomo lahko razbrali, če bi knjige za otroke prav tako z veseljem prebirali tudi, če bi bila vsebina povsem sončna. Preprosta, brez oblačka zla. S skupnimi močmi bomo dognali, katere verzije pravljic so najboljše, ali kot bi pisci rekli: “So vseˮ. Če so napisane s pravo, tisto srčno noto.
Vsaka zgodba je nekaj posebnega. Najlepše pa so tiste, ki se dotaknejo prav vsakogar, starega ali mladega. Lepe misli vodijo v lepšo prihodnost. Jasno, ne megleno. Prisrčno, polno lepega.
