Ko gluhi spregovori, slišeči obmolknemo. Nemalokrat se to zgodi. Zakaj? Menim, da zaradi nerazumevanja sebi drugačnega človeka.
Ljudje smo čudna bitja. Velikokrat delamo probleme tam, kjer jih sploh ni. Nekakšen strah pred nepoznanim je prepogost pojav, ki se oklepa tudi odraslih, ne samo otrok. Sicer še vedno ne razumem, ali gre v tem primeru za strah gluhega pred slišečim ali morda ravno obratno.
Pred časom je imela skupina gluhih rekreacijo takoj za našo skupino veteranov. Moram priznati, da sem se nekako neprijetno počutila, ko jih ob njihovem prihodu nisem znala niti pozdraviti, kaj šele kaj vprašati ali jim povedati. Ja, gluhi spregovori, pa čeprav v svojem jeziku, jaz pa obmolknem. Ta občutek moje nemoči mi še lep čas ni dal miru. In ko je moja glava begala sem ter tja po tem svetu tišine in ko sem ga poskušala razumeti, so se mi misli spletle v pesem, ki sem jo poimenovala »Dekle v tišini«.
Dekle v tišini sredi množice stoji.
Čaka prevoz. Domov se mudi.
Tja k bolni materi se bo podala,
topel objem ljubezni ji dala.
Potihem razmišlja in se ozre.
Tam sreča pogled. Zadrhti ji srce!
V trenutku ji sreča preplavi telo!
Ko le prišel bi bliže! Jo prijel za roko!
In stopil je bliže. In spregovoril.
Takrat dekle zopet mrak je prekril.
»Ne slišim te,« mu nežno z rokami pove.
On pa se počasi odmakne od nje.
»Ostani pri meni!« v tišini kriči.
»Poglej me! Poslušaj, kaj srce govori!«
A on je ne sliši, obrne se vstran
kot, da občutil neznanja je sram.
Dekletu se zarosijo žalosti polne oči.
Misel se vrne k njeni bolni materi.
Ona jo razume, posluša tišino vsaki dan,
Pove ji s pogledom, medtem, ko boža njeno dlan.
Tako nekako sem zaznavala ti dve množici ljudi, katerih presek je bil precej majhen. Ta občutek oškodovanosti tako ene kot druge množice, me je vodil k razmišljanju, kaj storiti, da temu ne bi bilo več tako.
Čez čas sem zagledala v mesečnem koledarju dogodkov ponudbo tečaja znakovnega jezika. Naključje? Ni bilo potrebno veliko, da sva se s prijateljico podali na to pot. Malce iz radovednosti, malce za prijateljsko druženje, malce iz upanja, da se tisti trenutek nemoči, ne bi več ponovil. In da bi naslednjič, ko gluhi spregovori, znala spregovoriti tudi jaz.
Že ob prvem srečanju sem začutila lepoto tega tihega sveta. Jezik, ki se mi je še pred kratkim zdel tako čuden in oddaljen, se mi je iz tedna v teden približeval in kaj kmalu sem spoznala, da imata ta dva svetova veliko, veliko skupnega. Logika znakovnega jezika me malce spominja na stenografijo, katere sem se imela priliko učiti v srednji šoli. Takrat namreč še nismo imeli tako razvite tehnologije in je hitra pisava še kako prav prišla. Tudi ko gluhi spregovori, v bistvu kreta neke vrste hitro pisavo po zraku.
Sicer sem še daleč od tega, da bi znakovni jezik obvladala. Vendar nekaj pa sem se le naučila. Na vse zadnje tudi tujih jezikov, ki sem se jih učila v času šolskih let, ne obvladam. A kljub temu je to dovolj, da si s pridobljenim znanjem pomagam v službi, v trgovini čez mejo, uživam v gledanju tujih filmov, v prijateljevanju in pri podobnih situacijah. In ko bo naslednjič gluhi spregovoril, mu bom z veseljem odkretala. Nekaj malega in verjetno bolj počasi, a prepričana sem, da se bova lahko sporazumela.
Vsak prebivalec te naše lepe, majhne države lahko naredi svoj korak in spozna svojega soseda. Tudi tistega gluhega. Res je vredno poskusiti. Ne boli in veliko bogatejši se počutiš, saj tistega neprijetnega občutka drugačnosti ni več. Namreč, ko gluhi spregovori, si pripravljen, da mu lahko prisluhneš.
