Izguba ali, ko ostaneš sam s seboj

Mineva dobro leto dni, po tragični in boleči izgubi, leto po dogodku, ko sta v moje življenje, tiho prišla, samota, osamljenost in žalosti. Ko ostaneš sam, se prične proces, ki ga prinese odhod nekoga, šele zares izvajati. V prvih nekaj dnevih je tvoj edini zaveznik, na katerega bi se človek lahko oslonil, edino, vrsta dogodkov, ki se porajajo zunaj tvojih dometov. Sama sem se znasla pred kupom, v roku postavljenih opravil, ki so morala biti opravljena. Nikakor ne ostaneš brez obveznosti. Sama sem v tistem času, ko se je v moje življenje pritihotapila bolezen, izpolnjevala vse pogoje s katerimi sem pridobila status brezposelne osebe.

osamljenost

 

 

Konec februarja sem tako ostala sama, kot hči edinka, hkrati brezposelna. Zaradi dolgotrajne bolezni, ki je izvirala iz časov otroštva, je privedla, da sem posledično pridobila status invalida ter skromen socialno varstveni mesečni prihodek. Vendar tudi ta navidezna sigurnost ni prišla sama. Postopek je trajal dobre šest mesecev. Pred mojim življenjem se je pojavilo cel kup zapletenih situacij. Ostala sem na minimalnem robu preživetja. Zmes dejavnikov, na katere se ni dalo vplivati. Pri procesu žalovanja je bilo doživljanje na čustvenem področju zelo intenzivno. Nekaj časa, sem se vsako jutro zbujala z zelo intenzivnimi občutki tesnobe. Kasneje so te občutke olajševale solze.

Zmeda, ko ostaneš sam, je nepojmljiva. Sama sem se tako v mesecu, po očetovi smrti, pristala izgorela, a trdno odločena, da bom zmogla in živela naprej. Dober teden, štirinajst dni po dogodku sem odšla v knjižnico, imela sem potrebo po spoznavanju samega procesa odhoda in žalovanja. Prebrala sem si nekaj knjig s področja žalovanje in smrt v družini. Vedela sem, da je potreben proces, vendar se s tako bližajočih bolečin takrat nisem zavedala, vendar so bile za kasnejšo prihodnost neizogibne.

Dobro se spomnim, zaradi močnega čustvenega pretresa, sem izgubljala spomin. Vendar vsaka svetla tocka prinaša tudi obilico nepredvidljivih situacijskih zapletov. Tudi sama sem občutila temne plati, ki pa so se izkazale, gledano za nazaj, kot nekakšne strategije preživetja. Moja zaveznika v tistem obdobju sta bila čas in znanje.

Morala sem ohraniti trezno glavo. Prišla sem do spoznanja, da se svet zaradi moje žalosti ne vrti čisto nič počasneje. Potrebno je bilo urediti veliko stvari. Te so od mene zahtevale popolno treznost in priznanje, da sama ne bom zmogla. Čustva niso smela na plano. Za njih se je zavzela kasnejša situacija v prihodnosti. Aprila sem se obiskala Center za mentalno zdravje ter se prijavila na trimesečno seanso psihoterapije. Celotno poletje sem se med 7. Uro zjutraj in 17. Uro popoldan udeleževala projektnih metod samopomoči.

žalovanje

Nekaj optimizma sem pridobila nazaj, na pomoč pa mi je pri urejanju birokratskega gradiva priskočil pristojni Center za socialno delo. Tedensko sem poskušala razporediti situacije, ki so mi prihajale naproti. Odhod v trgovino in skrb zase sta postala izziv, imela pa sem veliko srečo, saj sem bila nenehno pod budnim nadzorom svojega psa Labradorca, ki tudi sedaj v trenutkih, ki jim je značilna  težka žalost, brezpogojno “čuva” moj prag preživetja. V tistem času, kot hipna sled izginilo vso veselje v meni. V pomoč so mi bili, le redki dogodki, ki so se zvrstili, vzporedno s procesom žalovanja.

Zveza v kateri sem si veliko prizadevala v preteklosti je razpadla. To je bil hkrati tudi dober začetek za ponoven vpogled v izgubo. Moram priznati, da je šele odhod prijatelja iz mojega življenja pravzaprav sprožil resničen proces žalovanja. Zdaj sem bila zares sama. Nastopilo je obdobje sorazmerji med realnim svetom in ranjenimi čustvi. Prijatelji iz preteklih nekaj let, so le molče sklanjali glave, prišel ni nihče.

Prvi korak, ki sem ga storila je bil za mene pomembna izkušnja, ki je v prihodnost ponesla   plod mojega truda, truda v dneh težkih trenutkov. Nekako, s kopico neutemeljenih in utemeljenih strahov, sem se lotila postopka za pridobitev stanovanjske pravice in po dobrem mesecu dni sem prejela svojo prvo najemno pogodbo. Pridobila sem osnovno eksistenco.

Potrebno je bilo javiti vse podatke o smrti očeta. Pridobila sem ustrezno dokumentacijo. Zaradi materialne stiske in nič kaj hudega sluteče finančne stiske, sem se odpovedala telefonu, televiziji, avtomobilu in ostala z nizkimi osebnimi dohodki in minimalnim dohodkom, zopet sama.

Danes, ko gledam nazaj, občutim isti val tiste bolečine.

2 komentarja

  1. Rezka Osredkar

    Ob smrti bližnjega ali ob različnih izgubah tudi vzorcev, ki jih vsakodnevno ponavljamo, doživljamo žalost v času, ki ga težko preživljamo.
    V članku so na kratko opisani dogodki, dogajanja, doživljanje časa, v katerem nastopi v ospredje žalost, strah, tesnoba, negotovost in seveda to ni lahko nositi.
    Pomembno je , da zadeve, ki nas bremenijo ‘spravimo’ iz sebe, se osvobodimo in razbremenimo, odžalujemo in nenazadnje počistimo s starim in pripravimo prostor za novo, ki prihaja. V težkih časih je pomembno imeti ob sebi sočloveka, ki je prvenstveno človek in šele nato strokovnjak s področja.
    Pisanje je fantastičen način, ki ga lahko uporabimo, da se osvobodimo težkih misli. Damo na papir in gre od nas, iz nas. Deluje nekako terapevtsko in nikogar, ki ne želi, s tem ne obremenjujemo.
    Članek je pomemben tako osebno za avtorico, kot za širšo publiko v kateri so posamezniki/ce, ki se lahko s tem pisanjem in sporočilom poistovetijo.

  2. Petra Jovanovska

    Zelo žalostna zgodba… 🙁

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*