Darko Kraner je zelo prijazen in komunikativen 29 let star fant, ki optimistično gleda na življenje. Je oseba s posebnimi potrebami, katere na srečo splošno niso opazne in lahko živi normalno življenje kljub prometni nesreči, ki se mu je zgodila pred 14 leti. V šoli je bil zgleden učenec in vsestranski športnik.
Darko nam zaupa svojo zgodbo in s čim se je ukvarjal pred nesrečo;
Oseba s posebnimi potrebami sem postal leta 2003, ker se mi je zgodila huda prometna nesreča. Utrpel sem resne poškodbe in od takrat se mi je življenje zavrtelo v drugo smer in spremenilo začrtano pot.
V preteklosti sem bil kar velik športnik, saj sem treniral več možnih športov v katerih sem bil tudi uspešen. Uspelo mi je postati dvakratni državni prvak v malem nogometu. Res pa je, da pri drugem naslovu državnega prvaka nisem sodeloval v ekipi, saj sem se že boril za življenje in svoje zdravje, tako sem drugo medaljo prejel samo kot član ekipe, kateri bi moral pomagati pri ubranitvi naslova državnih prvakov. V športnem ribolovu s plovcem sem imel enako dobre rezultate, saj sem prav tako osvojil naslov pionirski državni prvak. Na dosežke sem prav ponosen ter jih z veseljem povem. Za Ribolov je bilo vloženega veliko truda in trdega treninga. Bil sem tudi član slovenske reprezentance in trikratni udeleženec svetovnih ribiških prvenstev. Ponosno lahko povem, da sem še zmeraj lastnik najboljšega slovenskega dosežka na svetovnih ribiških prvenstvih, ki sem ga dosegel leta 2000 v Italiji, pri svojih 12 letih in sicer sem dosegel šesto mesto. Treniral sem tudi borilno veščino ju-jitsu, zelo uspešen sem bil tudi v tej športni panogi.
Šele po nekaj mesecih treninga sem se udeležil tekmovanja na katerem sem v predtekmovalnih izločilnih bojih izgubil s kasnejšim državnim prvakom borbo za eno samo točko. Trener je v meni videl velik potencial in mi je tudi v tem športu napovedal, naskok na naslov državnega prvaka v letu ali dveh.
Darko pove, kako se je čez noč spremenilo vse…
Življenje je zelo nepredvidljivo in ne vemo v katero smer se nam bo zavrtelo, zato je zelo pomembno, da smo zmeraj zelo previdni. Nikoli ne vemo kaj nas čaka. Meni je noč s prijatelji postavila življenje na glavo in me zaradi prometne nesreče, ki se nam je pripetila postavila pred najpomembnejšo tekmo mojega življenja – borbo za preživetje.
Tako sem iz vsestranskega športnika čez noč postal borec za življenje in svoje zdravje. V veliko pomoč pri tej borbi pa mi je bilo telo, ki je bilo odlično kondicijsko pripravljeno, brez tega in zdravnikov, ki so mi pomagali me danes ne bi bilo med vami. Prometne nesreče, ki se je zgodila 24. Avgusta 2003 vam ne bom dobesedno opisoval, povem vam le to, da sem bil skoraj tri mesece v komi in da sem 1. Decembra 2003 ponovno spregovoril. Imel sem poškodbo glave, stisnjen prstni koš in obojestransko zlomljena pljuča. Okreval sem v rehabilitacijskem centru Soča kar 2 leti. Kasneje sem bil premeščen v Kamnik, v invalidsko šolo, kjer sem ostal leto in pol. Z veliko truda sem ponovno shodil in prišel tako daleč, da sedaj lahko normalno živim. Po rehabilitaciji sem se vpisal v 3 letno poklicno šolo in pridobil poklic administrator. Dokončal sem tudi 2 dodatni leti šolanja, da sem pridobil naziv ekonomski tehniki ter opravil maturo. Po šolanju me je čakala še ena rehabilitacija v Ljubljani, kjer sem ostal 4 mesece.
Sporočilo, ki bi ga želeli podati?
Današnji mladini, ki se prvič usedejo za volan želim sporočiti, da morajo biti zelo previdni za volanom! Posebej tisti, ki so komaj naredili izpit, bodite res pazljivi, saj tako kot pravi stari pregovor cesta ni igrišče, kar močno drži!
Darko s svojo zgodbo pove, da je velik borec in vam sporoča, da pazite nase in cenite življenje!
Kaj počnete v tem trenutku?
Drugače si trenutno iščem zaposlitev, katero je težje dobiti še posebej na štajerskem območju in izobrazba ti današnji dan ne pomeni več veliko ali ravno v nasprotju. Osebam z nekakšno etiketo je še toliko težje dobiti zaposlitev, ker nam na zdravniškem spričevalu piše, da smo invalidi in osebe s posebnimi potrebami. Gre namreč za ranljivo skupino ljudi, ki se bo, glede na trenutne demografske trende in podaljševanja delovne dobe, z leti kljub napredku medicine, še povečevala.
Želim si, da bi se na tem področju dalo kaj narediti, saj je navedeno dejstvo je, da je brezposelnih invalidnih oseb doseglo že številko 79.000!
To število brezposelnih invalidov, bi se lahko močno zmanjšalo, če bi delodajalci gledali z drugačnimi očmi in bi poizkušali, vsaj nekako nas invalidne osebe razumeti in nam pomagali na poti do zaposlitve!
Res si želim, da bi lahko kljub manjšim oviram ali dopisu na zdravniškem pregledu delali in živeli kot vsi drugi. Težka pot je za mano, vendar je minila.
Na življenje gledam sedaj drugače in se veselim vsakega naslednjega dne! Delujem premišljeno in želim doseči na novo začrtane cilje!
