Ko ti lastni otrok pove, da te sovraži



Sovražim te! Predvidevam, da ste verjetno že kdaj, če že ne prav pogosto, slišali ta stavek od svojega otroka. V kolikor ga še niste, pa ste verjetno začutili vsaj kakšne sovražne občutke v odnosu do vas, oziroma uzrli poglede, iz katerih je bilo videti, kot bi švigale strele. Če vam je to poznano, pomeni, da ima otrok ob vas varen prostor, kjer se lahko pristno izraža, tako kot čuti in se ne potrebuje pretvarjati. Včasih pa otrok iz različnih razlogov poskuša svoje občutke vsaj na videz prikriti, takrat so znaki jeze manj nazorni in se jih kot take lažje spregleda. In potem se lahko zgodi, da otrok postreže z močnejšimi znaki ali dejanji, da opozori nase…

Ko ti lastni otrok pove, da te sovraži

Ko sem v določenem obdobju pri sinu, ki je vstopil v obdobje pubertete, zaznala precej sovražnosti v odnosu, sem se zavedla, da je skrajni čas za poglobljeni pogovor. Kdor ima otroka pubertetnika, verjetno ve, da je do tega zelo težko priti, saj so po večini odklonilni do vsega, kar predlagaš in je vse brez veze… skratka, na (pogoste) trenutke se obnašajo tako, kot da so sami sebi v napoto. In potem se pred njim postavi mama, ki bi se rada pogovarjala…

Ker sem dovolj vztrajna (naš pubertetnik bi se sicer drugače izrazil in bi temu rekel dovolj tečna), nama je v enem izmed pogovorov uspelo prebiti led in odkriti, kje se, poleg hormonov in morda še česa, skrivajo glavni razlogi njegove jeze in sovražnosti. Besede in stavki, z drugimi besedami raznorazni očitki, okrepljeni s konkretnimi primeri iz našega vsakdanjega življenja, so kar butali iz njega. Pozorno sem ga poslušala in z njegovo pomočjo povedano tudi strnila v kratka in jedrnata sporočila. Le ta na tem mestu tudi delim, seveda z njegovim dovoljenjem, saj verjamem, da so to sporočila večine otrok, še posebej otrok mladostnikov, ki so na pragu odraslosti in so nam staršem lahko v veliko pomoč. Hkrati verjamem, da so to zelo pogoste »napake« skrbnih staršev. Nekatera sporočila so celo natanko taka, kot bi jih tudi sama, kot otrok, izrekla svojim staršem. Prav zgrozila sem se nad tem, kako je mogoče, da mi ob zavedanju, kaj vse sem kot otrok najbolj sovražila, sedaj to očita lastni otrok…

 »Vedno hočeš, da je vse po tvoje! «

»Misliš, da bolje veš, kaj je dobro zame.«

»Ne upoštevaš dovolj mojih potreb.«

»Ne pustiš mi izraziti svojega mnenja oziroma mi vsiljuješ svojega.«

»Pretiravaš v skrbi.«

»Ne pustiš mi zapraviti denarja po mojih željah.«

»Očitaš mi, da preveč časa zapravim za nekoristne stvari.«

»Preveč se zanimaš za druge in me primerjaš z njimi.«

»Ne jemlješ me kot že skoraj odraslega… premalo mi zaupaš, kaj vse že zmorem.«

»Ne sprejemaš mojih navad, ki so drugačne od tvojih.«

»Sramotiš med pred prijatelji z neumnimi izjavami.«

»Sprašuješ me ene in iste stvari.«

»Izkoriščaš me v stvareh, kjer sem dober oz. se spoznam na njih.«

Vsa sporočila bi lahko strnila v eno samo… kaj delam, kot mama, narobe. Jaz, ki se imam skoraj za popolno mamo! Čeprav vem, da popolne mame ne obstajajo in hkrati verjamem, da otroci niti ne potrebujejo popolnih staršev. Se razume, da bi lahko imela na vse povedano takoj svoje stališče, svoj zagovor, svoj prav,… tako kot so ga imeli tudi moji starši, vendar v pogovoru s sinom to niti najmanj ni bilo pomembno. Tudi v tem trenutku ni pomembno in tudi ni predmet tega članka, čeprav mi povedano služi kot nek smerokaz na moji poti, kje se nahajam in v katero smer moram, da v sebi opustim določene strahove, kontrolo in še marsikaj… V tem trenutku je pomembno le, da sem kot mama zmogla slišati svojega otoka in ga začutiti, kako se ob vsem tem počuti. Da sem mu nudila varen prostor, kjer sem ga še dodatno spodbujala in opogumljala, da se je lahko izražal, kot je čutil, brez strahu pred morebitnimi posledicami in negativnimi odzivi.

Čeprav je bilo med pogovorom na trenutke čutiti sinovo jezo, pa se je le ta tekom pogovora čisto razblinila. Ob koncu pogovora ni bilo zaznati neprijetnih občutkov in vse prej kot sovraštvo. Hkrati pa je bil prisoten tudi občutek olajšanja, ker je lahko določene zadeve, ki so se v njem kopičile, izrazil skozi besede. Verjamem, da jih zaradi te možnosti ne bo potrebno toliko izražati skozi dejanja jeznega pubertetnika, da bo zaradi tega manj negodoval, nasprotoval, spoštljivejše ravnal s seboj, drugimi in s stvarmi…

Tako kot vsi, tudi otroci in mladostniki oziroma še posebej oni, želijo biti v prvi vrsti slišani. Potem tudi ni toliko pomembno, če so dejansko tudi upoštevani. To védenje mi je potrdil tudi sin, saj se je bilo po pogovoru brez problema možno dogovoriti tudi za določene omejitve, ki jih kot mladostnik vendarle še potrebuje, saj ne more biti vse po njegovo. Tega se čisto dobro zaveda tudi sam. Najpomembnejša stvar ob takih pogovorih pa je to, da se pri tem čuti in krepi neizmeren občutek ljubezni in povezanosti.

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*