Koliko je vredna najina ljubezen



Četrt stoletja ljubezni. Najine ljubezni. Ni tako veliko, pa tudi malo ne. Bolj kot to pa je pomembno, koliko je vredna oziroma ali gre za ljubezen v pravem pomenu besede… In kaj sploh to je ljubezen? Posrečena se mi zdi razlaga medvedka Pu-ja (iz risanke), ko na vprašanje, kako se črkuje ljubezen, odgovori, da se ljubezni ne črkuje, temveč čuti… Se kdaj vprašate, kako čutiti ljubezen tudi takrat, ko v partnerstvu ni vse tako, kot bi po vašem mnenju moralo biti?

Koliko je vredna najina ljubezen

V vsakdanjem življenju se pogosto sliši, da na svetu iščemo svojo drugo polovico. Nekoga, ki nas bo ustrezno dopolnil in na tak način celo osrečil. Večina tudi verjame v to… V to sem verjela tudi sama, v princa na belem konju, kot v pravljici s srečnim koncem. Še vedno verjamem v srečne konce, le da je za to potrebno precej narediti in ne zgolj sanjati in pričakovati…

Vsak posameznik je osebnost zase, ki pa ima tudi svoje vrzeli. In kar v sebi pogrešamo, iščemo v drugih… tako nekako deluje privlačnost. Zdi se enostavneje, da v življenje privabimo takega partnerja, ki bo te vrzeli zapolnjeval, kot pa da se soočimo sami s seboj. S tem tudi prenesemo odgovornost za lastno življenje in lastno srečo na drugega. Vendar je to iluzija, saj nam nihče drug ne more dati tega, kar znotraj nimamo, tudi najpopolnejši partner na svetu ne, četudi bi že obstajal. Prepričana sem, da pristanemo s takšnim partnerjem, kot si ga »zaslužimo«, da ob njem lahko rastemo in se razvijamo. In tako postajamo vedno bolj izgrajena osebnost oziroma kot neka celota. Oseba, ki se zaveda, da je sama odgovorna za svoje življenje in srečo in te odgovornosti ne prelaga, kot to radi počnemo nasploh, ne samo v partnerstvu. Če nismo srečni, za to ne more biti kriv partner. Mi sami smo tisti, ki moramo narediti nekaj v zvezi s tem.

Čeprav sem sama v vsakem trenutku verjela, da je najina ljubezen prava, pa se vedno bolj zavedam, da sem šele sedaj bližje tisti resnični ljubezni. Ljubezni, v kateri ni prostora za pričakovanja, da te bo nekdo osrečil, ljubezni, kjer ni prostora za navezanost, skrb,… čeprav zelo pogosto to kar enačimo. Ravno vse to ljubezen ni, saj lahko vsebuje preveč sebičnosti, ljubosumja, krivde in še marsikaj.

Po vseh letih skupne poti ne morem reči, da je bilo na najini poti vse z rožicami postlano, kot tudi ne, da je bilo karkoli zelo narobe. Verjamem, da je bilo vse tako, kot je moralo biti, da sva v odnosu lahko rastla in se razvijala. Vsak zase, kar je pogoj za to, da sva lahko razvijala in poglabljala tudi najin odnos. In še vedno ga, saj se to delo verjetno nikoli ne konča… razen z razpadom zveze, seveda.

Ob konfliktih sva vedno dokaj hitro našla skupni jezik, le da je meni včasih to jemalo mnogo preveč energije. Večinoma sem bila namreč jaz tista gonilna sila, že kot ženska, ki je najino kolesje odvrtela nazaj na prave tirnice. Večna optimistka, v nasprotju z možem, ki bi v odnosu hitreje odvrgel puško v koruzo. Takrat sem verjela za oba. Včasih sva si bila zelo blizu, pa vendar na varni razdalji drug pred drugim, drugič bolj vsak sebi, vpeta v vsakdanjo rutino, delo, družino, druženja… Kljub temu, da sva že od samega začetka veljala za idealen par, pa sem sama čutila, da mora biti ljubezen še kaj več…

Zame je bila ena največjih preizkušenj v partnerstvu možev molk, ko mu ni bilo kaj prav. Včasih je trajal minute, ure, včasih pa lahko tudi nekaj dni. Enostavno se je izklopil in me ignoriral. Za moža pa je bilo najhujše moje negodovanje, očitanje in kritiziranje… še posebej, ker tega v navalu razburjenja nisem znala povedati na miren način, ampak s povzdignjenim glasom. Vpila sem! Nič takega oziroma nič posebnega, bi kdo rekel, ampak za naju je bilo to nekaj najhujšega. To je bilo najino nasilje drug do drugega. Ignoranca in vpitje. Vsak zase sva ob teh sprožilcih padla v svoj svet neznosne bolečine. Ta svet je bil sicer zelo podoben pri obeh, zlahka bi začutila, kako se drugi počuti in bi si bila lahko v oporo, če se ne bi vsak iz svojega zornega kota preveč oklepal svoje bolečine. In seveda sva drug drugega tudi krivila zanjo. V najinem svetu je divjala vojna s stavki, ki so verjetno poznani še komu. Kako more! Kako je lahko tako nesramen oz. nesramna? Če bi me imel-a zares rad-a, potem bi oziroma ne bi…

Nikoli v vseh teh letih nisem pomislila, tudi kadar mi je bilo najtežje, da morda partner ni pravi. Seveda pa sem ga poskušala spreminjati. In tudi on mene. Ne glede na to, pa sem ves čas iskala odgovore na vprašanja, ki so se mi zastavljala in več kot sem jih našla, več se je odpiralo. Spoznavala sem, da lahko gradim oziroma spreminjam le sebe, čeprav je to tista težja pot… najtežja.

 Z delom na sebi so prihajali novi izzivi, ki jih je bilo potrebno prebroditi, saj je vsaka sprememba, čeprav še tako dobrodošla, strašljiva in na celi črti zamaje občutek varnosti, tako pri posamezniku, kot v partnerskem odnosu, družini… Zaradi tega nekateri, kljub nenehnemu nezadovoljstvu in pritoževanju, ves čas ostajajo na isti točki in ne naredijo ničesar. Jaz se s tem nisem zadovoljila.

Vesela sem, da mož sprejema spremembe, čeprav mu je na trenutke še vedno kdaj težko in bi najraje dal kar odpoved. Sedaj vem, da takrat potrebuje le malo več časa in opore. In tudi on ve, da so to le koraki navzgor.

Partnerski odnos je kot intenzivni tečaj, kjer imamo možnost in priložnost, da rastemo in se razvijamo kot posamezniki. Kot vedno bolj izgrajene osebnosti pa se lahko s partnerjem srečujemo čisto na drug način, kjer srečanja dejansko še dodatno osrečujejo in ima ljubezen čisto druge razsežnosti. Zavedam se, da se do tega ne pride avtomatsko in z leti, temveč le s trdim delom in tudi preko ogromno bolečine. Vse to pa zahteva veliko poguma. Ko opazujem nekatere znance in prijatelje, kje vse so ob poti obstali oziroma katere bližnjice so ubrali, se zavedam, da je vredno. Ja, vse poti ne peljejo k istemu cilju…

Hvaležna sem za vse informacije, priložnosti, osebe,… ki so mi v določenih obdobjih življenja prišle na pot in odigrale pomembno vlogo na poti mojih iskanj. Verjamem, da je tudi tale zapis mojih izkušenj lahko komu v pomoč, vsekakor pa v spodbudo. Srečno!

 

 

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*