Koliko je vredno naše znanje



Se kdaj vprašate kakšna bo prihodnost? Meni osebno je precej težko razmišljati v tej smeri, kaj bo in česa ne bo, v ušesih pa mi še vedno odzvanjajo besede profesorice filozofije, ki je na informativnem dnevu staršem in bodočim dijakom predstavila svoj pogled na to, kaj je zaradi hitrega razvoja smiselno predati našim zanamcem. Po podatkih, ki jih je navedla, bo v prihodnosti izginilo kar 60 odstotkov vseh današnjih poklicev. Večino del bodo opravljali roboti in tudi računalništvo ni več poklic prihodnosti, saj naj bi znanost napredovala v smeri, da se bodo tudi računalniki že kar sami programirali.

Otroke je zaradi tega po njenem mnenju potrebno učiti predvsem razmišljanja (in prisotne nagovarjala k branju, da bodo imeli besede, s katerimi bodo sploh lahko razmišljali). To naj bi bila najpomembnejša stvar, ki jo lahko predamo… Zastavlja se vprašanje, kaj potem z vsemi znanji, teorijami, izkušnjami… koliko tega, kar imamo danes za sveto, bo sploh še uporabno? Ne samo v prihodnje, ampak konec koncev, koliko je to sploh uporabno že dandanes. Ob tem sem se spomnila neke zgodbice in čeprav ste jo verjetno že slišali, jo na tem mestu vseeno obnavljam, saj na preprost in simpatičen način ponazori izpostavljeno dilemo.

Dekle je opazovalo mamo, kako je pekla hrenovke. Preden jih je dala v ponev, jih je na obeh koncih obrezala. Zanimalo jo je, zakaj to naredi, vendar ji mama na to ni znala odgovoriti. Pove ji, da je tako delala že njena mama. Ker se z odgovorom ni zadovoljila, se je odpravila k babici. Babica ji potrdi, da je hrenovke vedno obrezala na obeh koncih, na vprašanje zakaj, pa ji prav tako ne zna odgovoriti. Tudi ona ji pove, da je tako delala že njena mama. Zaradi tega se dekle z istim vprašanjem odpravi še k prababici. Ta pa ji pojasni, da je hrenovke obrezala, ker sicer niso šle v ponev in se začudi, če še vedno niso kupili večje…

Čeprav gre za šalo, v sebi skriva kar nekaj resnice in da misliti, koliko tega je prisotnega v našem življenju. Verjetno se lahko spomnimo kar nekaj takih oziroma podobnih primerov, ko tudi sami ne vemo zakaj, pa vendar tako delamo. In ne samo, da tako delamo, tako tudi učimo naprej, četudi je morda medtem že izgubilo svoj smisel oziroma pomen. Ne glede na to pa od določenih zadev težko odstopimo, za kar seveda obstajajo razlogi. Med pomembnejšimi so verjetno vzorci in navade, tradicija, običaji,… kot tudi to, da nam to na nek način predstavlja oziroma zagotavlja neko varnost. Zaradi tega je tem stvarem tudi lažje slediti (četudi nam nekatere niti niso po volji), kot pa delovati iz lastnih vzgibov.

Iz neke knjige, ki opisuje življenje s himalajskimi modreci, mi je zelo ostal v spominu in tudi dal misliti pogovor med učiteljem in njegovim učencem. Učitelj je zastavil učencu vprašanje, če se je že veliko naučil. Učenec mu je takoj pritrdil, učitelj pa ga soočil s tem, da ne glede na to, kar zna, se ni prav nobene stvari naučil sam… Pojasnjuje, da vse, kar smo se naučili, smo se v bistvu naučili od drugih. Učimo se od staršev, sorojencev, sovrstnikov, učiteljev, pisateljev… in tudi oni so se učili od drugih. Na tak način mislimo, da veliko znamo, v bistvu pa gre za mnenja drugih oz. njihove izkušnje. Znanje, na katerega se zanašamo, v bistvu sploh ni naše in kot tako ne more biti zadovoljivo, tudi če bi prebrali vse knjige sveta. To še posebej velja pri delu na sebi. Pridobljeno znanje je potrebno preizkušati oz. do njega priti z lastno izkušnjo… to je tisto pravo znanje. In to so si prizadevali tudi vsi modreci sveta, ko so resnico spoznavali neposredno in se z mnenji drugih niso zadovoljili.

Čeprav je lastna izkušnja najboljši način pridobivanja znanja, še posebej o sebi, pa bi si marsikatere izkušnje (še posebej tiste slabe) največkrat radi prihranili, vendar še vedno gre za izkušnje. V nasprotju s tem pa imamo radi potrditve in ker jih ogromno potrebujemo, jih pogosto in na raznorazne načine iščemo (sprašujemo za mnenja, iščemo strinjanja, potrditve v knjigah…). Z lastno izkušnjo pa pridobimo gotovost vase, saj spoznamo resnico neposredno, zato tudi ne potrebujemo več iskati zunanjih potrditev.

En komentar

  1. Vse je v znanju! Poznam kar nekaj ljudi, ki so začeli iz nič in uspeli. Skupno pa jim je to, da so vsi prebrali veliko knjig. Eden celo 115 v enem letu.

    Dela za človeka pa ne bo nikoli zmanjkalo! Kljub robotom.

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*