‘V bolnico pa na sodišče ni kar tako iti. Če pa moraš, pa čim prej.’ Tako pravi znani odvetnik gospod Konrad Plauštajner. Vzel si je trenutek časa in z nami in nam prikazal delček odvetniškega sveta.
Zakaj ste se odločili za ta poklic?
‘Ker ta poklic zagotavlja določeno samostojnost pri delu. Včasih je ta samostojnost varljiva, ker je le-ta včasih odvisna od stranke. Želel sem si delati bodisi na sodišču bodisi v odvetništvu. Prilika je bila taka, da sem že pri 28 letih zajadral v odvetniških vodah in mi ni bilo nikoli žal. Zato, ker sem očitno naredil pravo potezo. Bil sem ves čas neodvisen, samostojen v pravem smislu besede. Menim, da sem svoje poklicne ambicije izpolnil na ta način.’
Če se nekdo želi s kom tožiti. Ali nekdo koga toži. Kaj naj naredi, kaj je prvi korak?
‘V bolnico pa na sodišče ni kar tako iti. Če pa moraš, pa čim prej. To se pravi, da mora dobiti stranka celovito informacijo o njenem primeru, kako bo ta primer rešen. Pa seznanjena mora biti tudi z možnimi posledicami in tveganji – to je v bistvu breme stranke, da se potem odloči ali gre v tožbo ali ne gre. Stroški so veliki, zato je potrebno sprejeti pravo odločitev. Stranka ima včasih svojo subjektivno mnenje o svoji pravici in včasih to privede do izgub na sodišču.’
Kaj je po vašem mnenju glavna napaka, katero odvetniki običajno ponavljajo?
‘Napak je več. Odvetniki morda razmišljajo, da bo zadeva enostavno rešena. Mogoče celo nimajo dovolj znanja in kritičnosti. Specifika je pomembna. Tudi pri zdravniku gremo k specialistu. Tako bi morali iti tudi k pravniku, ki je specializiran za točno določeno področje. Nekateri odvetniki niso dovolj kritični do svojih sposobnosti. Včasih odvetniki gledajo tudi samo na svoj zaslužek, kar je slabo. Etičen namen odvetništva je vedno bolj aktualen, ker odvetnikov je veliko in večina od njih nima pravega dela.’
Kaj priporočate tistim, ki nimajo veliko denarja za odvetnika?
‘Kot prvo, imajo možnost, da dobijo brezplačno pravno pomoč, ta spisek dobijo na sodiščih. To je nujna stvar, to je danes urejeno že na evropski ravni. S tem, ko stranka nima možnosti, da bi najela odvetnika, razpolaga pa z določenimi informacijami, tej stranki pripada brezplačna pravna pomoč. Sam prav tako občasno ponudim komu brezplačno pravno pomoč. Če precenim, da se splača vložiti določeno pritožbo, potem sem včasih pripravljen to narediti, da stranki pokažem, da sem siguren vase. Saj potem če zmagam, tako ali tako dobim stroške povrnjene. Včasih pa tudi povem stranki, da ni smiselno iti na ustavno sodišče, ker bomo verjetno izgubili primer. To se mi zdi zelo pomembno. S tem, ko stranki pravilno svetuješ, si rešil njen denarja, čas in živce. Vendar stranke tega ne cenijo. Stranke cenijo samo tiste, ki jim dajo upanje. To pa je zelo varljivo. Upanja ni dobro prodajati, ker to ni etično.’
Kaj bi svetoval našim bralcem?
‘Nikakor naj ne hitijo v sodne postopke, če pred tem niso dobili popolne informacije od ustreznih oseb (odvetnikov), kaj lahko v postopku pričakujejo. Lahko se posvetujejo tudi z dvema ali tremi. Ampak iti v tožbo na tveganje v smislu ‘kar bo, pa bo’, ni dobro. Predvsem pa menim, da kadar so kršene njihove temeljne pravice (npr. pravica do premoženja), naj se takrat obrnejo na kvalificiranega odvetnika, točno za določeno področje. Jaz se ukvarjam predvsem z gospodarskim pravom, zlasti z investicijskim pravom in z arbitražo, sem pa tudi arbiter pri ICSID – to je arbitražni center za reševanje investicijskih sporov v Washingtonu (torej v ZDA) in pa arbiter zagrebške arbitraže.’
Zagotovo je dandanes težko izbrati odvetnika, ko ga potrebuješ, zaradi množice le-teh. Vendar pa ni vsak dober. Z leti izkušenj je eden izmed boljših zagotovo gospod Plauštajner, ki daje poudarek predvsem na etično opravljanje poklica in iskrenost do stranke.
