Ko je prišla ura odhoda, nisem bila popolnoma prepričana, da je ta pot prava odločitev. Težke mesece, ki so bili za mano, se mi je zdelo nemogoče sanirati z enotedenskim oddihom na Jadranski obali. Prtljaga gre pač vedno s tabo. In je šla, skupaj z mano in tremi starimi kovčki, je stopila na avtobus. Avtobus številka 3. Na jug. V Dalmacijo.
Po 16.000 kilometrov dolgi poti, 12 ur trajajoči vožnji, 46-ih popolnih tujcev za sopotnike, dveh mrkih šoferjev, katera na koncu sploh nista bila mrka in eni prijazna vodički, ki nam je tu in tam predstavila nekaj zgodovinskih znamenitosti in dejstev, ter nam nekje na sredi poti postregla kavo kot stevardesa na letalu, smo končno prišli na cilj. Vožnja po kopnem se je končala na polotoku Pelješac v kraju Orebič. Izstopili smo tik pred glamuroznim hotelom s petimi zvezdicami, v katerega je vodila rdeča preproga, po njej pa so paradirale ženske z najnovejšimi kolekcijami kopalk priznanih modnih oblikovalcev ter s popolno, urejeno frizuro, da si dobil občutek, da frizerja obiščejo po slehernem kopanju v morju.
Kar je bilo videno, je samo še potrdilo moje dvome, da si pa tega res ne želim. Pobegnila sem točno pred tem zaigranim svetom neprestanega pretvarjanja, da je vse tako, kot se pričakuje, in ne tako kot je.
Na pomolu nas je čakal drugi, krajši del potovanja do končne destinacije. Mesto Orebić leži nasproti mesta Korčula, kamor sem bila namenjena. Loči ju le Pelješki kanal, najkrajša razdalja med njima je 1270 metrov, zato med mestoma redno vozi trajekt ter manjše ladjice. In ena izmed njih je čakala tudi nas. Majhna, stara, lesena barka je bila očarljiva in srhljiva hkrati. Kljub temu, da je bilo morje mirno, se je pod težo vsakega potnika, ki se je vkrcal nanjo, vedno bolj in bolj zibala ter se ugrezala globoko v gladino morja. Na krovu ji je »vladal« čisto pravi dalmatinski mornar, ne sodobni skipper, ampak tisti pravi neustrašni, robustni moški, v črtasti belo-modri mornarski srajci, s kapo, razkuštranih las, zagorelo poltjo in s cigareto v ustih. Kot čisto pravi kapitan je našo barko, že rahlo zbledelo od sonca, upravljal s velikanskim starinskim, lesenim krmilom, ki ga je še dodatno krasila medeninasta sredica. Kljub temu, da se na odprtem morju ne počutim ravno varna, me je vse skupaj navdajalo z nekim pravljičnim občutkom. In v tistem trenutku, ko sem po slabih desetih minutah vožnje, stopila na kopno in so moje oči prvič zazrle ta košček dalmatinske obale, sem začutila, da sem točno tam, kjer moram biti.
Veliko sem brala o Korčuli, kako lepa in bogata je z zelenjem, ter da se zato, tako kot otok Mljet, tudi Korčula ponaša s titulo »zeleni otok«. Vendar nobena beseda na papirju ni zmogla opisati te popolne simfonije, prepletanja in ujemanja zelenega sredozemska rastlinja ter sivega kamna. Božanska pokrajina na eni strani deluje tako zelo neskončna, pa vendar je istočasno z vseh strani obdana z visokimi hribi, ki dajejo občutek, da si odrezan od preostalega sveta. Povedali so mi, da se najvišji vrh na otoku imenuje Klupca in leži na 568 metrih nadmorske višine. Za vse tiste, ki vas poležavanje na plaži dolgočasi, bo pohod na Klupco več kot dobra dopolnitev in popestritev potepanja po tem magičnem otoku.
Jaz se od modro-zelenega morja nisem mogla ločiti. Voda je hladna. Kljub temu, da so temperature zraka v času mojega bivanja na otoku dosegala 40 stopinj, je vsakodnevni popoldanski sveži maestral poskrbel, da nam je voda prinašala dobrodošlo ohladitev. Maestral je značilen veter za ta predel. Gre za dnevni veter, ki piha iz morja proti kopnem, prav zato, ker se kopno tukaj segreva hitreje kot morje. Največjo moč doseže okoli druge ure popoldan, ter zmeraj preneha še pred sončnim zahodom. Surferji ga obožujejo, ker jim ustvarja ravno prave pogoje za deskanje na vodi. To je tudi zagotovo tista športna dejavnost, ki jo nujno, ampak res nujno, morate poizkusiti, če obiščete Korčulo. Za vse tiste, ki pa ste raje pod vodo, kot na njej, pa je na voljo tudi potapljanje. Podvodni svet Jadranskega morja se kar dobro kosa z lepoto in bogastvom kopnega. Je pa res, da je voda tukaj tako čista, da nezahtevni firbci, maske in jeklenke s kisikom sploh ne potrebujemo. Hočeš ali nočeš, lahko s prostim očesom zaznaš vse male in malo večje ribice, ki te gostoljubno in z zaupanjem ,pridejo pozdravit takoj ob vstopu v njihov morski svet ter te nato zvesto, vendar tiho in nevsiljivo spremljajo med plavanjem in raziskovanjem njihovega doma.
Obala otoka je razgibana in raznolika. Ogromno je manjših samotnih zalivov. Večinoma so plaže kamnite, nekaj pa je tudi prodnatih ter peščenih. Domačini pravijo, da le te pogosto niso nastale iz turističnih razlogov, temveč iz potrebe domačinov v preteklosti, da so si omogočili lažji dostop za svoje čolne, s katerimi so tovorili nujne potrebščine s celine.
Za razliko od ostalih dalmatinskih otokov, se Korčula ponaša z veliko plažami, katere so popolnoma naravne in neokrnjene ter zato tudi težje dostopne. Pa vendar se trud poplača in ne traja več kot nekaj sekund, ko postane jasno, koliko več lepote premore roka narave v primerjavi s stvaritvami človeka.
Le 6 kilometrov od mesta Korčula pa stoji naselje Lumbarda, ki se ponaša z najlepšimi peščenimi plažami na otoku, katere zagotovo morate obiskati.
Sama sem si za svoje poležavanje na soncu izbrala plažo v zalivu imenovanem Zaliv školjk. Ne, ime ne vara. Še posebej ob zgodnjih jutranjih urah, so valovi iz notranjosti na obalo prinesli školjke različnih velikosti, barv in oblik. In jaz sem, kot majhen otrok, težko pričakovala vsako novo jutro, da sem prva odkrila darove iz morskih globin.
Poleg školjk, mi je bil moj zalivček všeč, tudi zaradi neposredne bližine prijetne in preprosto urejene konobe, kjer so te prijazni konobarji že prvi dan sprejeli, kot da te poznajo od nekdaj, ob tretjem obisku pa za naročilo sploh ni bilo potrebnih več besed. Beseda konoba izhaja iz latinske besede canaba in pomeni baraka oziroma koliba. Gre za manjše, domače in prijetno urejene gostilnice značilne za Dalmatinsko obalo, kjer ob pijači strežejo tudi tipične dalmatinske, predvsem morske gurmanske specialitete.
Korčula je zagotovo otok, kjer se čas vrti drugače. Otok, ki ti daje občutek, da si obstal v neki drugi dimenziji, drugem času. Dalmatinci so pristni, odprti, prijazni in topli ljudje. Kakor da stres, pritiski, nenehno pehanje za denar, histerija, dokazovanje, preobremenjenost, zavist, tekmovalnost, in izgorelost, tukaj ne obstajajo. Če pa so že kje, jih vedno znova prežene dobra volja teh ljudi, smeh in stare dalmatinske pesmi. Glasba in vino so povsod. In ko si tam, z njimi, te medse sprejmejo neverjetno hitro, zato postaneš tak tudi sam. Drugačen. Umirjen. Preprosto boljši. In srečnejši.
Kljub temu, da me je osebno najbolj prevzel temperament in energija ljudi, način življenja in razmišljanja domačinov, lepota pokrajine, dolžina dneva, piš vetra, razgled, klima, ki je ustvarjena za mene, neokrnjenost in manjša prisotnost masovnega turizma v primerjavi s podobnimi destinacijami na Jadranu, se ne morem izogniti temu, da bi odstavek namenila še samemu mestu Korčula. Mestu, ki se nahaja na majhnem polotoku in je dobesedno vklesano v kamen. Gre za eno najlepših srednjeveških mest. V stari del mesta vodi stopnišče, katerega krasita dva obeliska v čast nekdanjim mestnim knezom. Mesto ima iz ptičje perspektive obliko ribje kosti in deluje kot labirint, kjer se prepletajo majhne, ozke ulice. Hiše, cerkve, palače in trge znotraj mesta, krasijo dovršeno in spretno dodelani arhitekturni ornamenti. Najlepše dekoracije so v gotsko- renesančnem slogu ,nastale v 15. in 16. Stoletju. Dejstvo je, da so tukajšnji prebivalci bili in so še danes, veliki mojstri kamnoseštva, kar je ugotovil že Peter Casola v 15. stoletju, ko je dejal, da je Korčula ” izklesana kot lep dragulj “.
Čarobnost mesta je v predvsem v tem, da se lahko vračaš in vračaš, pa si vedno znova osupel in še zmeraj se ti zdi, da nisi videl vsega. In se ponovno vrneš. Mogoče samo zamenjaš obutev. Od množice turistov so namreč tlakovci tukaj že popolnoma obrabljeni in posledično zelo spolzki.
Staro mestno jedro z vseh strani obdaja obzidje in razgledni stolpi. Na sredi »ribje kosti« pa leži trg Svetega Marka z istoimensko katedralo. V samem mestu je še precej manjših trgov, cerkev, palač srednjeveških velikanov, kapelic in nekaj muzejev. Korčula naj bi bila rojstno mesto znanega srednjeveškega trgovca in popotnika Marca Pola, čigar rojstna hiša se nahaja nedaleč stran od katedrale. Seveda pa ne manjka konob, restavracij ter butikov s spominki, ki so se odlično vklopili v slog in duh srednjega veka.
Srednji vek se v mestu zagotovo čuti, in zdi se kot da še vedno živi. Korčulanci ga ohranjajo tudi z vsakoletnimi viteškimi igrami imenovanimi Moreška. Moreška je bojevit viteški ples z meči. Vsako leto v juniju ohranjajo tradicijo, v spomin in opomin na turške napade na Korčulo. V igri sodelujeta dve skupini vojščakov, preoblečenih v pristne zgodovinske kostume ter se ob pesmi in plesu spopadata za nevesto. Osrednjo igro spremlja bogat kulturno – zabavni program.
Nič kaj srednjeveške, vendar zagotovo značilne tako za mesto, kot za njegovo okolico, pa so zagotovo mačke. Kamorkoli sem pogledala, kamorkoli sem šla in kjerkoli sem bila, tam so bile. Že res, da so najbrž potepuške, ampak izgledajo zelo zadovoljne.
Pogosto življenje piše najlepše pravljice, takrat, ko to najmanj pričakuješ. In včasih, čeprav ne tako zelo redko, ti ponudi točno tisto, kar si želiš, pa tega nisi niti vedel.
Mogoče je nekomu Korčula samo maketa ali približna imitacija Dubrovnika. Nekomu morda le zgolj dolgočasen, tih zasanjan otok.
Kakorkoli, meni je navdih. Meni je motivacija. Sinonim za popolnost. Nepozabni zeleni otok, kamor se bom vračala znova in znova.
