Vsakdo od nas ima sebi lastno filozofijo. Besede zvenijo težko in učeno, vendar so v svojem bistvu enostavne in vsakdanje. Vsak si po svoje prizadeva oblikovati in seveda živeti to filozofijo. Nekateri zavestno, drugi s prepuščanjem toku odvijajočih se dogodkov, spet tretji z nemim opazovanjem vrtoglave hitrosti dogajanja, ki jim za akcijo ne dajo dovolj reakcijskega časa. Na koncu se izkaže, da so izkušnje tisti edini in največji učitelj, ki ga moramo brezkompromisno spoštovati in upoštevati. Ni pa dovolj le doživeti, potrebno je tudi razmišljati o njih, iskati neke skupne poteze in jih na neki točki sestaviti v sliko, ki nam pokaže vzorec. In potem naprej. Vedno le naprej…
Naša osebna filozofija je tista, kateri se moramo zahvaliti za pot in to, kar drugi doživljajo kot “mene”. Žal ni vedno vir napredka. Morda je prikrito tudi vzrok težav in neprijetnosti, ki jih iz dneva v dan doživljamo v srečevanju z drugimi. Modro je presoditi o svojih miselnih in reakcijskih navadah, vzorcih, idejah in načinu ter si oblikovati akcijski stil, ki bo svetu okrog nas naklonjen.
Žal ta svet ni vedno moder, trden, dostojanstven in kreposten…žal… Vendar je potrebno živeti in si izboriti svoje mesto prav tu, v sredini kjer smo. Brezpredmetno je namreč sanjarjenje o drugačni družbi, drugem delovnem mestu, prijaznejšem življenjskem okolju, drugem partnerju… Potrebno je sprejeti dejstvo da sem tukaj in da je moja realnost prav to kar je ter se soočiti z njo.
Ko razmišljam o zdravljenju in svetovanju, mi pred oči stopi prispodoba s partijo šaha, ki jo je v neki knjigi podal filozofski svetovalec na temo razlike med psihološkim, psihoanalitičnim in filozofskim svetovanjem/pomočjo. Takole nekako gre:
…vaša psihoterapevtka vas bo vprašala: “Kaj vas je gnalo, da ste povlekli to potezo?”, in vi boste dokaj negotovi odgovorili. Ona pa bo vrtala dalje in iskala razloge za to v vaši agresivni preteklosti-torej v frustraciji iz preteklosti… Tudi psihoanalitik bo v vašem odgovoru poiskal povezavo z vašo življenjsko zgodbo, ter poiskal nekaj nezavednih razlogov iz otroštva, ki so pripomogli k vaši odločitvi. Morda bi lahko bil razlog vaše zavrte negotovosti to, da vas je mati prehitro odstavila od prsi?! Psihiater pa bi se “posvetoval” z zadnjo izdajo Diagnostičnega in statističnega priročnika (DSM) in v njem poiskal osebnostne motnje, ki najbolje opisuje vaše simptome, ter predpisal temu primerna zdravila.
Jaz osebno bi vas, v nasprotju s tem, raje povprašala, kakšen smisel, namen ali vrednost ima poteza, ki ste jo naredili za vas osebno?! In za naslednjo potezo?!
Kaj se zgodi s še tako trdovratno rastlino, kateri neprestano spodkopavamo korenine? Prej ali slej bo odmrla, čeprav bi ji z rezanjem korenin v bistvu posvetili ogromno svojega časa. In prav to počnemo. Neprestano kopljemo po preteklosti in iščemo. Posvečamo si veliko pozornosti, vendar kot kaže na napačen način. Zato ni nobenega napredka. Preteklosti ne moremo spremeniti, lahko se samo veliko naučimo iz nje in živimo dalje. Če nam je preteklost pokazala, da je uporabljena filozofija pripeljala do neljubega stanja, je na nas, da jo spremenimo. Vsi smo podvrženi lagodju poznanega, nikomur ni enostavno zabresti v negotove vode neznanega. Zavedati se moramo, da življenje ni bolezen. Veliko nas, ki smo bili iz takih in drugačnih razlogov primorani-ali pa smo raje izbrali pot neznanega, saj je bila nevzdržnost obstoječega stanja taka, da nam je bilo lažje narediti korak v neznano, z gotovostjo povemo, da je bil ta korak nekaj najboljšega, kar smo v življenju naredili. Sliši se nemogoče, pa vendar je tako.
In kljub temu, da večina od nas nekoliko odstopi, ko začnemo govoriti o filozofiji, je treba priznati, da so prav filozofi opazovalci človekove narave. Dejansko bi bila vsaka filozofija o človeku nepopolna, če ne bi vključevala psiholoških spoznanj in seveda obratno. Razmišljanje o človeku kot samo o bitju, ki se na dražljaje odziva na predviden način, je ponižujoča in zmanjšuje našo vrednost. Veliko več smo kot le skupek dražljajev, simptomov in reakcij. Dražljaj lahko poimenujemo “korenček”, naš odgovor pa “palica” – morda je kdaj tudi obratno… Kaj in kako se odločimo narediti ali pa tudi ne-narediti, pa je tisto, kar nas določa.
Nekaterim od nas pomaga, če s pomočjo psihologije odkrijejo vir svojih psihičnih bolečin, spet drugi bodo dobili uvid, ki jim bo morda prinesel olajšanje. Ne prinese pa jim ta uvid notranjega miru. Če je vaša težava povezana z identiteto, vrednotami ali pa etiko, pa vam ta znanost ne bo kaj prida pomagala. Tukaj se resnično prične umetnost. ŽAL ni tablete, ki bi omogočila, da najdemo samega sebe. Temu rečemo FILOZOFSKI PROBLEMI. Nihče od nas nase ne prevzame rad odgovornost za svoje stanje, dogodke in vse, v kar smo vpeti. Do neke mere nas v to napeljuje tudi usmerjenost današnje družbe. Edina olajševalna okoliščina, ki si jo lahko privošči odgovoren človek je da si dovoli priznati, da do sedaj ni vedel in da je zato bilo tako. To priznanje pa nam nalaga težko breme dela. Od tukaj naprej pa lahkih odgovorov ni več. Težavo lahko odpravimo samo in le, če se nanjo osredotočimo, jo rešimo in se iz nje nekaj naučimo. Nauk pa uporabimo pri reševanju novih nalog, ki nam jih življenje neutrudno niza drugo za drugo vse dokler se ogrlica našega življenja ne strne v zaključeno celoto in odidemo domov.
