Orači so skoraj pozabljene maske iz Slovenskih goric. V Slovenskih goricah so nekoč rajale in prosile darove tradicionalne pustne maske: kurent, medved, kokotič ali picek. Gonili so rüso, orali in mencali proso. Starih šem skoraj ne vidimo več na pustnih karnevalih in plesih. Izjema so Kurenti, ki postajajo simbol Slovenije.
Za ohranjanje žive dediščine tradicionalnih pustnih mask skrbijo na Ptuju s vsakoletnim festivalom. Po izboru Lonely Planeta je ptujski karneval eden od desetih najbolj zanimivih karnevalov na svetu. Med 17. in 28. februarjem 2017 obiščite Ptuj in doživite edinstveno pustno doživetje in karnevalski utrip. V najstarejšem slovenskem mestu se bo odvijalo nepozabno Kurentovanje 2017.
Tudi pustni orači bodo obiskali letošnje Kurentovanje 2017. V starih časih, ko je bilo pustno oranje vsesplošno v Slovenskih goricah, so pustne šeme orale sneg pred vsako kmetijo. To je bilo čarno dejanje za dobro letino na polju in za debelo repo. Šego pustnega oranja poznajo povsod, kjer obdelujejo zemljo z oranjem. Pustni orači niso lokalna posebnost, poznajo jih tudi drugod po Sloveniji in Evropi. V orače in njihovo spremstvo so se našemili mladi vaški fantje.
V Slovenskih goricah je bila nekoč skupina pustnih oračev in njihovih spremljevalcev zelo številna, zanimiva in bogato opremljena, kar je razvidno iz starega opisa.
Pustni orači so se maskirali v hiši ob sončnem vzhodu. Šema v vasi je počila z bičem in zaigrala je harmonika. Orači so zavriskali in se zapeljali s plugom pred prag prve hiše. Orače je vodil barovčin, ki je trobil v pastirski rog. Barovčin je imel na prsih in na hrbtu s pritrjeno desko, eno hlačnico je imel belo, drugo rdečo, na glavi pa poveznjen visok cilinder.
Za barovčinom so štiri rüse peljale voziček, na katerem so bile lajne. Lajne so izdelali iz zaboja pokritega z belo rjuho. Notri je sedel godec s harmoniko. Na zaboju je bil ročaj tako kot pri lajni, da ga je vrtela šema in godec je vedel, kdaj mora igrati in kdaj nehati. Voznik je vrtel ročaj za igranje. Tisti, ki so bili rüse, so si nadeli na ramena dva metra dolgo leseno ogrodje, ki je bilo pokrito z belo rjuho, imelo je štiri noge, rep in glavo.
Na rüsi je sedel jezdec, ki je premikal z vrvico gibljivo rüsino čeljust. Jezdec je z gobcem pridno hlasta po vsakomur, ki se je približal. Tako božanje je bilo neprijetno, ker je imela rüsa pritrjeno na gobcu ježevo kožo. Jezdeci so bili pisano oblečeni, na obrazih so imeli maske, na glavi pa barvne kape.
Za rüsami so vlekli konji plug. Šema, ki je bila konj, je bila oblečena v belo srajco in v bel ženski jenčnjak (spodnje krilo). Na glavi je imela visoko, stožčasto, z raznobarvnimi papirnatimi trakovi okrašeno kapo. Ti trakovi so zakrivali konju obraz. Vsak mladenič našemljen v konja je imel pod jenčnjakom obešen zvonec, ki je zvonil ob vsakem premikanju. Vsaka šema konj je imela okoli vratu rdečo svileno ruto, ki so jo uporabljali le za pustno oranje.
Plug je vodil plužar. Plužar je imel glavo pokrito s kosmato, stožčasto kučmo, ki mu je segala preko vratu. Kučma je imela na sprednji strani izrezane odprtine za oči, nos in usta; na čelu je imela pritrjene rogove. Rogovi, oči in usta so bili obrobljeni z rdečim suknom. Plužar je bil oblečen v kožuh, ki je segal do pet in je bil res kosmat od glave do pet. Ob levem boku je imel s plevami napolnjeno vrečo. To je bilo seme. Imel je še otiko (kovinsko pripravo na lesenem ročaju za čiščenje pluga). Njen železen del je bil ovit z ježevo kožo.
Za orači je hodil mastjak, ki je bil našemljen v žensko z ruto na glavi. Na hrbtu je imel oprtan koš za klobase, v roki pa cajno (pleten cekar) za jajca.
Ko je počil bič in so zaigrale lajne, je pognal plužar konje v dir proti hiši. Pred očmi prebivalcev je zarezal brazdo pred hišnim pragom. Plužar je igral utrujenost in se je nekajkrat prekucnil za plugom. Ko je ustavi konje, je sejal v brazdo seme za debelo repo. Takoj nato je mastjak prosil gospodinjo za dar.
Tako so orali od hiše do hiše in so s sprevodom prišli okoli poldne na trg. Ko so zorali pri zadnji hiši, so planili na orače iz listnjakov in hlevov maškare – orožniki ter jih nagnali vse razen rüs pred trško gostilno. Tam so jih že čakali občinski odborniki z županom na čelu. Ta je odločil vsaki šemi število udarcev za kazen na zadnjo plat. Po kaznovanju je bilo oranje zaključeno.
Popoldne je bil v kmečki hiši ples do polnoči. Med plesom so igrali naslednje igre: zbijajo valek, vozijo voz, vrtulijo vreteno in iščejo ključ.
Brez orožnikov in občinskih odbornikov je bilo v orače in njihove spremljevalce našemljenih najmanj 30 mladih fantov.
Večina krajev Slovenskih goric starih šeg pustnega oranja ni mogla več izvajati med vojnama (od 1918 – 1945). Že ob treh popoldne so bile v cerkvi večernice in prav na pusta so delili listke za velikonočno spoved in gorje tistemu, ki bi izostal.
Kurentovanje 2017 – Mednarodna karnevalska povorka pa bo v nedeljo, 26.2.2017, ob 13.00 uri (brez vstopnine).
Prirejeno po: Vinko Möderndorfer: Verovanja, uvere in običaji Slovencev, (narodopisno gradivo), druga knjiga, Prazniki, MD Celje,1948.
Nekaj podobnih mask je vse leto na ogled na stalni razstavi z naslovom Zbirka tradicionalnih pustnih mask v Pokrajinskem muzeju Ptuj Ormož. Priporočam obisk in ogled, kjer boste lahko začutili duh, ki ga prinaša Kurentovanje. Obiščite tudi spletno stran na http://pmpo.si/zbirkeinrazstave/zbirka-tradicionalnih-pustnih-mask/
