Lipica je zasanjan kraj v osrčju Krasa. Razprostira se po neskončnih gmajnah, kjer kraški apnenčasti kamen in od vetra nagnjeno grmičevje prikazuje sliko te, na trenutke puste, a v bistvu zelo lepe pokrajine. Na tem kosu zemlje so že v 16. stoletju zaznali, da je to področje strateškega pomena. Pravo zgodbo so ji dali Habsburžani ko so postavili prvo kobilarno. Danes je to najstarejša evropska kobilarna, ki vzreja posebno pasmo konj, Lipicance. Kobilarno štejemo med kulturno zgodovinsko dediščino in ravno to jo ohranja tako posebno.
V času dvorov in monarhije so bili konji bogastvo, ki ga je gospoda rada razkazovala. Konj, ki se zvali črn in postane s starostjo snežno bel je nekaj posebnega. Škoda, da na Krasu ni naravnih vodnih virov, da bi ob konju gojili še snežno bele labode, ki doživljajo enako preobrazbo. Habsburžani in drugo plemstvo je znalo ta čudež ceniti in ga skrbno varovati.
Tudi oče naroda, včasih imenovan z drugimi manj lepimi imeni, a v bistvu naš dragi maršal Tito se je rad obdajal z vsem lepim. Lipicanci niso bili izjema. V svojem bistvu je bil tudi on monarh, ki je cenil to plemenito žival, ki se je brezskrbno pasla po kraških planjavah. Poskrbel je za infrastrukturo, ki bi temu kraju nudila lepo življenje in pričakoval, da vsi razumejo kaj je hotel s to gesto povedati. In res, Lipica je postala turistični pojem, ki se je lepo zasidral na tem koščku sveta.
A ker je morala bivša država v pokoj je za seboj potegnila marsikaj kar je bilo gnilega in tudi dosti tistega kar je bilo živega in je obetalo. Naša nova demokratična država resnično ni več aristokratska, je prava demokracija. Je dežela mnogih mnenj in na žalost tudi država mnogih razočaranj. In Lipica je postala prav to, eno veliko razočaranje. Potegnila se je vase in na vsem lepem zaspala. Ne vemo prav dobro ali je ugriznila v zastrupljeno jabolko ali ji je hudobna čarovnica podelila stoletni spanec. Upamo lahko samo, da je nekje pustila svoj čeveljček in da jo bo dobri princ našel in jo obudil k življenju. In tako bo princ lahko spet na belem konju. Pomenljivo, a žal resnično.
Spet ena, ki modruje in govori in nima niti najmanjšega pojma kako je treba stvari narediti, da bodo delovale. Ja, ampak jaz lahko govorim, ker živim v svobodni deželi in je svoboda govora zapisana v ustavi. Hudo pa je tedaj, ko o tem govorijo ljudje, ki prisegajo pri ne vem več kom, da bodo ta biser ponovno oživili. In tako se dogajajo prestrukturiranja, enkrat je kobilarna samostojna, drugič je del turistične infrastrukture, direktorji se menjavajo in odpravnine odhajajo skupaj z njimi, Lipica pa hira. Leporečenja o Lipici je v turističnih zloženkah nič koliko, tujci si izposojajo fotografije tega enkratnega konjskega bivališča, da ozaljšajo svojo turistično ponudbo, minister Gregor pa nič. Klub fanatičnih ljubiteljev Lipice demonstrativno prepleska bele ograje in porabi več sredstev za popularizacijo tega dogodka kot je dejanski doprinos k oživitvi kompleksa. Je pa ograja lepa bela, kar tudi nekaj velja. Predvsem pa so njihova imena na prvih straneh časopisov, kar še največ velja.
Lipica ne potrebuje promocije, ker je njena prepoznavnost več kot očitna. Potrebuje pa vodstvo, ki bo znalo dobiti prave programe za privabljanje turistov, ki bodo Lipici povrnili ime eminentnega turističnega resorta. Res ne rabimo trume Kitajcev, ki bodo milijon krat fotografirali lepega belega konja in uporabili vse razpoložljive veceje, pustili pa ne bodo niti centa, kaj šele kakšnega juana, ki bi ga tudi z veseljem sprejeli. Pa niso krivi Kitajci in drugi množični obiskovalci, ki si Lipico ogledajo in odidejo, krivi so ljudje, ki ponujajo, pravzaprav ljudje, ki bi morali nekaj ponujati, pa tega ne delajo. Ne rečem, da bi Lipica morala biti Gardaland, daleč od tega, a če Gardaland ustvarja milijone v evrih z izmišljeno zabavo, zakaj ne bi mogla tega narediti Lipica s čredo čistokrvnih pasemskih konj, ki tam živijo že stoletja in so bila in so še vedno ponos naroda. Zgleda, da bolj nekega drugega naroda kot pa naroda, ki mu je to naravno bogastvo podarjeno.
Kot pravi naš ljubi Cankar, smo ljudstvo, ki vedno tečemo za vozom, umazani in prestrašeni. Zdi se, da smo sami sebi na poti uspeha največja ovira. Čas bi bil, da vprežemo bele vrance v zlate kočije in se podamo na pot lepote in obilja. Dovolj smo pametni, da vemo kako se to dela, manjka samo še iskrica in zažigalna vrvica, da zadeva steče. In seveda veliko, veliko trdega dela. Angažirati je potrebno vse potenciale, da naši Lipicanci in Lipica zaživijo v soju žarometov na svetovnem odru, kamor v resnici spadajo. Kdor želi doživeti Lipico mora plačati, to je narodno bogastvo. Tako, kot je za nekatere narodno bogastvo nafta. Nam je dana lepota v obliko črno belega konja, zajahajmo priložnost, kot so to znali najimenitnejši vladarji v naši zgodovini.
