Ljubezen do Afričana je postala pekel



Sedi. Sama, še v pižami in srka svojo prvo jutranjo kavo. Razmišlja, kaj bi danes počela. Ima dopust, poletje je, svobodna je in lahko počne karkoli ji srce poželi. Njeno razmišljanje prekine telefonski klic. Bratranec. Sprašuje kaj dela danes popoldan, če ima čas. Pove, da ga ima. Prosi jo, če mu lahko pomaga.

couple-1246304_640

Ima znanca na obisku, a mora nujno v Ljubljano. Prosi jo, če lahko vskoči in ga pelje na kavo in malo po mestu. Prvič je tu in nikogar ne pozna. Prav, si misli, bo pač popoldan turistična vodička. Ker je rada potovala in spoznavala druge kulture in ljudi, se je popoldneva veselila. Tudi angleščina ji je šla dobro. Bratrančev znanec je bil namreč Afričan.

Pozdravila sta se, rokovala in sedla v njeno petko ter odbrzela v staro mestno jedro. Razkazala mu je osnovne stvari v mestu, nato sta šla na pijačo in se pogovarjala. Govoril je o svojih načrtih, o njegovi veliki družini, bratih in sestrah, o njihovem načinu življenja. Ona ga je skrivaj opazovala. Bil je zelo postaven mladenič, kratko pristriženih las, atletske postave, temno rjave kože. Koža je bila videti svilnata. Pomislila je, kakšna neki je tale koža na dotik? Trepalnice, ki so obkrožale njegove temno temne oči, so bile zavihane do neba! Popoldan, ki sta ga preživela skupaj, je bilo prijetno, zanimivo, drugačno.

V tistem poletju sta skupaj preživela veliko dni. Nekega dne tega poletja, jo je na sprehodu prijel za roko. Obstala je. Ga pogledala. Ni vedela kaj naj si misli. Ni pričakovala tega. Kaj zdaj? Kaj bo sledilo? Bo kaj sledilo?! Stala sta in se gledala. Dvignil je roko in se dotaknil njenega obraza. Njegova rjava koža je res svilnata. Občutek je lep. Kaj zdaj? Kaj bo zdaj?! Videla je, da se sklanja proti njej. Visok je bil namreč malo manj ko dva metra. Kaj… poljubil jo je… s svojimi polnimi rožnatimi ustnicami se je čisto narahlo dotaknil njenih ustnic… Zaznala je, da se je dotiku odzvala… sprejela je njegov poljub…

Tisto poletje, sploh ne ve kdaj in kako se je to zgodilo, je začel živeti pri njej. Dejstvo, da je bil temnopolt, drugačen je niti najmanj ni motilo. Ni se menila za poglede ljudi, ki sta jih srečevala. Rada je poslušala njegove zgodbe iz daljne, črne Afrike. Kuhal ji je afriške jedi. Omaka iz arašidovega masla ji je bila najbolj všeč. Kazal ji je kako se obleče tipično žensko afriško oblačilo. Veliko je govoril o svoji veliki družini. Kazal ji je porumenele fotografije moških in žensk, ki nasmejani stojijo pred hišo iz blata, na suhem rjavem afriškem pesku. On se je spoznaval z evropskim načinom življenja. S plačilnimi karticami, telefonom in vremenom. Spomni se kako se je bal prijeti sneg. Videl ga je namreč prvič v življenju. Razkorak kultur je bil precejšen. Gledala ga je, ko je izvajal obred molitve. Popolnoma se mu je posvetil in predal. Pogosto je obred zaključil z prebiranjem njegove svete knjige. Vse to je to bil obvezen del vsakega njegovega dne. Jesen je prinesla stisko. Redko je dobil plačilo za svoje delo. Klici od doma so bili vse pogostejši. Zahteve. Brat se je poročil in gradi hišo. Oče je naredil razpored koliko mora kdo prispevati za gradnjo. Seveda je bil v razpored vključen tudi on. Še posebej zato, ker so ga poslali v svet, da bi pomagal njim. On mora kupiti strešnike. Seveda denarja ni imel. Z vsako novo zahtevo se je bolj in bolj zatekal k molitvi. Nenadoma je od nje zahteval pomoč. Denar. Za njegove. Vse pogosteje klical domov. Račun za telefon je bil astronomski. Klice domov ji je tajil. Šla je po izpisek. 30 klicev eden za drugim v enem dnevu. Ni priznal. Začel je spati v dnevni sobi. Ona je postala motnja in greh. Ni ga smela več gledati kadar je molil. Vse, kar je dišalo po drugačnem, po evropskem je bilo moteče. Očital ji je, da ga ne razume. Da noče sprejeti njegove kulture. Razumeti njegove vere. A vendar, on je bil tu. On je prišel v ta, naš svet. Vsa praznovanja so bila greh. Veselje je bilo greh. Silvestrovo. Vsi so peli in plesali, on pa je glasno bral svojo sveto knjigo. Uničil ji je veselje do vsega. Na vse njene prošnje, razlage, poskuse pogovora se je odzval z jezo. Ihto. Nekega dne je vrgel krožnik ob tla. Vpil je. Obstala je. Groza jo je bilo. Strah. Kaj zdaj? Kaj bo zdaj?! Kaj naj zdaj? Obšla jo je slabost. Želela ga je postaviti pred vrata. Ne bi razumel. Kljub vsemu je bila njegova. In on je bil moški. Gnusila se je sama sebi. Ni se zmogla postaviti zase. Ni znala. Ni upala. Ni zmogla.

Umaknila se je. In čakala. Čakala na izhod. Dnevi in meseci so se vlekli. Mučni dnevi in meseci… Končno mu je pomlad prinesla možnost zaposlitve v tujini. S prijateljem se je dogovoril, da ga pelje na razgovor. Ni želela, da se vrne. Brez besed se je poslovila od njega. Ko je odšel, je bruhala. Bruhala od muke.

Ostal je tam in iskal pot naprej, v boljše življenje. Nekaj let kasneje je prišel k bratrancu na obisk. Prinesel ji je darilo, pravo žensko afriško obleko. Lepo. Čudovito. Ni je sprejela in ni ga želela videti.

Po tej izkušnji, se nikakor ni mogla pobrati. Duša, ki je bila odprta, vesela, pripravljena na toleranco, ljubezen, sprejemanje drugačnosti, je prvič občutila dejanja nasilja. Prvič je občutila dejanja, ki uničujejo. Subtilna dejanja nasilja, ki zarežejo v globino duše. Veliko se je sprehajala.

Narava je bila vedno njen sopotnik. Energije narave so ji dajale podporo in v njih je vedno našla prijateljsko pomoč. Pomladna jutra so bila še posebej lepa. Dan se je podaljšal in zjutraj jo je pozdravljala  jutranja zarja. Njena stara mama je govorila, da večerna zarja oznanja lep dan, jutranja pa ne. Običajno je to držalo.

Hodila je, sama. Dihala. Razmišljala. Čas je preživela sama s sabo. Čutila je, da rabi spremembo. Veliko, občutno, gromozansko spremembo. Prijateljicam je govorila, da čuti, kot bi se rodila v napačnem delu sveta.

Sedla je na klopco, gledala reko, opazovala gozd na drugi strani. Mir. Sreča. Kdaj je bila res rečna? Najsrečnejša! Kaj je osmišljalo njeno življenje? Potovanja… ljudje… spoznavanje… raziskovanje… To je to. Najti mora pot ven. Odločitev je padla. Zapustila bo Slovenijo. Zapustila bo vse znano. Začela bo znova.

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*