Ljubezen, čudovita, sladka ljubezen…opevana v melodičnih pesmih, opisana z najlepšimi besedami v neštetih romanih in igrana z najlepšimi filmskimi zvezniki. Ob misli na ljubezen, se v mislih odvije najbolj romantični film, v katerem imamo mi glavno vlogo. Ob nas stoji čudovit primerek moškega ali ženske. Mar ni tako? In še dobro, da so sanje zastonj! In če kdo živi v takšnem filmu…vau!
Dekleta si brišejo solze, ko princ poljubi svojo lepotico in nato živita srečno do konca svojih dni. Nato minevajo leta, ko dekle čaka na svojega princa na belem konju…konji se vrstijo drug za drugim, princa od nikjer. Resničnost je povsem drugačna. Za ljubezen sta potrebna oba, prilagoditi se mnogim stvarem, sprejeti slabo z dobrim, delati kompromise… In kdaj vemo, da morda eden preveč posega v drugega? Kdaj lahko smatramo, da je nekdo oblasten, posesiven in ne spoštuje partnerjeve pravice? Za partnerstvo se moramo prilagoditi…seveda, vendar do katere točke?
Sprejeti tudi slabo…koliko? Delati kompromise…pri katerih stvareh?
Recimo na primeru; on si privošči pivo ali dva po službi, ona je kupila lepo bluzo. Do tu vse dobro. On vzroji, da bi se morala o nakupu posvetovati z njim in smatra, da ni naredila prav. Je opravičeno? V drugem primeru ona vzroji, da zapravlja denar na pijači in ni nič konkretnega storil z denarjem. Je prav? Nič takega bi rekli, vsakdanje “burke”. Pa zaostrimo. On pride domov pijan, opazi novo bluzo in besno rjove nadnjo. Še nedolžna zgodba? Ali…ona, ker je šel na pivo in je trezen prišel pozno domov zaklene vhodna vrata. In se stopnjuje in stopnjuje… Posredujejo policisti, saj ima ponavadi ženska obarvan obraz v vseh odtenkih.
Strokovnjaki menijo, da je potrebno v začetku razmerja postaviti temelje in meje. Seveda, prav bi bilo! Ko se zaljubite in če ste to čustvo intenzivno doživeli…se zgodi, da ne utegnete. Zaljubljeni do ušes; nič ne vidim, nič ne slišim, nič ne rečem. Vid opešan, kot bi zasenčili okno in zaprli polkna…ne vidimo slabega. Sluh, kot pri gluhonemih…nikogar ne slišimo. Dar govora, le ob najlepših mislih in dejanjih…o slabih ne spregovorimo. Zakaj? Če bi imeli slabo mišljenje in kaj slabega povedati, bi morda izgubili to osebo, zaradi katere nam šibijo kolena. Seveda. In zaljubljeni, polni hormonov sreče, ne vidijo, ne slišijo in ne rečejo nič slabega. Zaljubljenost pa traja vse do štiriindvajset mesecev! Mnogi v tem času postanejo starši, se poročijo in čas postavitve temeljev in mej je zamujen. Ko se polkna odprejo in sonce posveti skozi zasenčeno okno, pride čas streznitve. Zdaj postane partnerstvo izziv in ponovni čas za postavitve temeljev in mej. Ali pač čas, kjer eden partnerjev postane gospodar drugemu. Lahko še temu rečemo ljubezen? Včasih sami ne vemo v kakšni godlji smo in kako se rešiti iz nje. Predno pomislimo nase, se zamislimo glede vsega drugega. Običajne misli so, kaj bodo rekli drugi in kaj si bodo mislili o meni, saj mi zopet ni uspelo… Več imamo opraviti s tem, da bi ugajali drugim, kot da bi ugodili sebi, edini osebi, ki bi ji morali…sebi! Nihče ne živi našega življenja in nihče nima pravico gospodovati našemu življenju! Zavedajmo se, osrečimo lahko le sami sebe. Živite življenje, kot ga vi želite, ne kot si želijo drugi za vas. Grenke besede bolijo le nekaj časa, brez prave ljubezni, grenko življenje boli ves čas!
