Ljubezen in odnosi



V prejšnjem tednu smo imeli dan, posvečen ravno ljubezni. 14. februar je datum, ki ga povezujemo s praznovanjem ljubezni. Nekateri se omejijo na partnersko ljubezen, a sama lahko rečem, da v tem dnevu vidim praznik LJUBEZNI. Trgovske reklame spodbujajo v nakupe pocukranih srčkov na vsakem vogalu, ponudba je usmerjena v nakupe, da bi tako najdražjemu ali najdražji na nek način pokazali svojo naklonjenost in ljubezen. A če se le malce usmerimo vase in v svoje razumevanje tega čustva, vemo, da ljubezen ni le ena.

Ljubezen in odnosi

Ljubezni je veliko, ko govorimo o odnosih, pa bi rada dodala, da je vsaka ljubezen drugačne vrste. Pomislimo na partnersko ljubezen, ko zaznavamo metuljčke v želodcu (to je predvsem v začetni fazi, ki ji pravimo zaljubljenost). Nato se ta ljubezen prelevi v odnos, v katerem so na prvem mestu sprejemanje, usklajevanje in hkrati učenje. Tako, ja. Nimamo ne moči ne sposobnosti, da bi kogarkoli spremenili, in to tudi ni naša naloga, pa vendar se zgodi, da v mislih oblikujemo načrt in uporabljamo manipulativna vedenja, da bi naredili vtis in partnerja pripravili do tega, da se spremeni.

Kar je še huje, pa je to, da mislimo, da se bo partner spremenil za nas. Danes se dotikam tematike, ki je vsem blizu, vendar pa je razumevanje ljubezni lahko pri vsakem različno. V odnosu je na prvem mestu sprejemanje. Tako kot je pomembno, da sprejmemo samega sebe, s svojimi pozitivnimi lastnostmi in vsemi pomanjkljivostmi, tako zelo je pomembno, da se tega zavedamo tudi v odnosu z ljubljeno osebo. Nismo vsi enaki in to je konec koncev tudi bogastvo, pri čemer lahko dojamemo, do kod smo pripravljeni iti in kaj vse smo pripravljeni storiti, da bi ohranili dober odnos. V odnosu lahko pride do točke, ko na svojega partnerja na nek način damo etiketo. Sami pripisujemo vrednost osebi in na začetku je to nemalokdaj srečanje z idealizirano podobo. Nekoga smo sprejeli k sebi in ob misli, kaj vse bi želeli v tem odnosu, nenadoma in nevede vstopimo v polje pričakovanj, ki jih naslanjamo na to osebo, ta pa ponavadi o tem ničesar ne ve. Ko se partner ne vede tako, kot si mislimo, da bi bilo za nas najbolje, nastopi trenutek, v katerem lahko izberemo, da se s partnerjem povežemo – tako da mu zaupamo svoje želje. Nemalokdaj pa je to trenutek, v katerem sledi napad. Napad v smislu, da v sebi zaznamo, da je partner nekaj zgrešil, ker se mi ob njem ne počutimo ok. Menimo, da je prišlo do tega, ker je partner oz. druga oseba naredila nekaj drugače, kot smo pričakovali. To pa je mreža, v katero se v partnerskem odnosu pogosto ujamemo.

Poznamo tudi ljubeče odnose, kot je odnos s starši. V otroštvu obe strani hrepenita po ljubezni: otrok, ki potrebuje nego staršev, in starši, ki so dali na svet to čudovito bitje. To deluje, dokler se ne začnemo postavljati zase in dojamemo, da smo v resnici samostojni. Ta ljubezen bo vedno živela v nas, a je vsekakor drugačna. Sčasoma odrastemo, se osamosvojimo in imamo nazadnje tudi sami svoje družine. A ta nit, ki nas večno povezuje, je ljubezen. Če se pomaknemo naprej, lahko tukaj dodamo še odnos ljubezni, ki ga imamo do dedkov in babic oz. nonotov in non. Ta odnos je mehkejši, preprosto zato, ker stari starši ne naslanjajo svojih pričakovanj na vnuke in prav tako ne gojijo pričakovanj do samih sebe kot dobrih staršev.

Odnose imamo še s prijatelji in tudi tukaj nas povezuje ljubezen. Prijatelje potrebujemo, da se povežemo, si zaupamo, si pomagamo, se podpiramo … V resnici je v prijateljskem odnosu enostavneje samo zato, ker načeloma s prijateljem ne preživljamo celih dni in noči skupaj, kakor to počnemo v partnerskem odnosu ali v odnosu s samim seboj – in to je glavna razlika.

Preidimo sedaj na najpomembnejši odnos, kjer je ljubezen najmočnejša sila. To je odnos, ki ga imamo sami s seboj. Spoznati samega sebe, se sprejeti in imeti rad je na prvem mestu, da bi lahko vzpostavili dober odnos tudi z drugimi osebami. Ko sebe sprejmeš in si upaš biti to, kar si. Ko imaš sebe rad in si dovoliš biti v redu s seboj, si vzeti čas zase in se ‘pocartati’. To je ljubezen in v tem odnosu s seboj je resnično brezpogojna. Tako je v neki točki pomembno sprejeti sliko, da je resnična ljubezen, ki se pretaka v nas in skozi nas ter vse okoli nas, brezpogojna. Univerzum pozna samo to obliko ljubezni, vse ostalo je delovanje iz koristoljubja. Nekaj bom naredil, ker bom nekaj dobil v zameno, ali nekaj ti dam, ker mi ti nekaj drugega vračaš. Brezpogojna ljubezen tega ne pozna. Najprimernejša opredelitev te brezpogojne ljubezni se mi zdi slika, ko v sebi preprosto veš in čutiš, da neki osebi želiš le najboljše. Karkoli že je, ko si pripravljen osebo celo izpustiti iz svojega življenja, ko je tako prav. V odnosih se zgodi, da si druge lastimo. Brezpogojna ljubezen tega ne pozna. To je medosebno spoštovanje, razumevanje in sprejemanje tudi tega, da ima vsaka oseba različne potrebe. Ko je svoboda potreba partnerja, jo znamo sprejeti in mu jo privoščimo. Morda zveni nekoliko nerazumljivo in se sprašujete: kako lahko ljubim osebo, če jo kar tako pustim? To ne pomeni dopuščati oziroma sprejemati, da ljubljena oseba počne karkoli. To pomeni, da ste iz ljubezni do te osebe pripravljeni sprejeti, da potrebuje nekaj drugega zase in ji to tudi privoščite.

Brezpogojna ljubezen je tudi, ko preprosto v sebi začutiš, da želiš pomagati. Ko zaznaš, da imaš v sebi to, kar nekdo potrebuje, in si pripravljen svoje znanje deliti, ne da bi karkoli pričakoval.

Pred kratkim sem videla zanimivo zgodbo v filmu dr. W. Dyerja – The Shift. V parku je sedel bogataš, ki je bil ves iz sebe, ker je svojo punco povabil na drago potovanje na sanjski otok, ta pa ga je zapustila (zgodba, zakaj ga je zapustila, je dolga, a jedro je v tem, da ni sprejemala ljubezni samo skozi denar, fant pa je bil zelo zaposlen in ji ni namenil dovolj svojega časa). Tako se je znašel ves razburjen na klopci v parku, ko je k njemu pristopil mladenič. Bil je brezdomec z velikim nasmehom na obrazu. Vprašal je bogataša, ali mu lahko pomaga, in ta se je burno odzval, češ, pusti me pri miru, saj imam druge probleme. Rekel mu je, da nima ničesar s seboj. Nato je mladenič prisedel, mu položil v roke nekaj centov, kar je bilo vse, kar je imel, in mu rekel: »Bog vas blagoslovi.« Bogataš resnično ni razumel, čemu je tako prijazen, a v sebi je začel dojemati, kaj se dogaja. Mladenič je pred odhodom ponovno vprašal bogataša, ali mu lahko pomaga. Bogataš mu je dal teh nekaj centov, mladenič pa ga je ponovno blagoslovil in odšel.

Ta zgodba je res krasna, sem si rekla. Videla sem reveža, ki je bil pripravljen brezpogojno pomagati, po svojih močeh, ker je videl osebo v stiski. Na drugi strani pa gospoda, ki se je jezil sam nase, ker ni razumel, kaj bi punca, ki ga je zapustila, še rada od njega. Nenadoma je dojel, da je ljubezen veliko več kot stanje na računu.

Želim si in želim vam čim več brezpogojne ljubezni. Če menite, da imate problem v vam pomembnem odnosu, in ste se prepoznali v članku, me lahko kontaktirate in vprašate, kar vas zanima. Obiščite www.janaspeh.com in všečkajte Facebook stran Jana Špeh Life Coach 

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*