Ljubezen med pravljico, hollywoodskim filmom in resnico



Obožujem tisti slavni konec pravljic: »In živela sta srečno do konca svojih dni.« Kaj ni spektakularen, udaren? A ljubezen je vse prej kot samo to.

Vsi se najbrž še kako dobro spomnimo pravljic, s katerimi so nas zasipali že zgodaj v otroštvu. Grimmove Sneguljčica, Trnuljčica, Pepelka so mi bile poleg Rdeče kapice (ki sicer ne aludira na ljubezen med moškim in žensko) nekako najljubše.

zakon

Seveda se spomnim tudi ostalih pravljic, kot je npr. Kettejeva Šivilja in škarjice, a tema o ljubezni in večni sreči, v smislu: »Živela sta srečno do konca svojih dni,« je zvenela najlepše in najbolj obetajoče. Na podlagi teh zgodb si deklice zato hitro rade ustvarimo svoja pričakovanja glede ljubezni in življenja nasploh. Zidamo si gradove v oblakih, predstavljamo si nas kot princeske na gradu, katere bo slej ko prej zapazil tudi princ na belem konju.

In čeprav vidimo, da naši starši morda živijo drugače kot je navedeno v pravljicah, se kdaj pa kdaj tudi skregajo ipd., me še vedno rade verjamemo v spektakularni srečni konec. Ker nam je bila namreč že v otroških letih z udejanjenjem ljubezni med moškim in žensko obljubljena večna sreča, se tega kasneje v življenju držimo kot pijanec plota. Mislimo, da bomo leteli na krilih doživljenjske sreče in da bodo vse naše težave izginile v trenutku, ko bomo spoznale našega princa na belem konju. Kot bi nekdo mahnil s čarobno palčko, kajne? Naše življenjsko poslanstvo naj bi bilo na ta način uresničeno – dosežemo svoj smisel. Pa ga res?

Pravljice so navadno nastajale v času, ko je bil zakon najvišja, če ne celo edina vrednota, zato ga je bilo potrebno idealizirati. Smisel življenjske sreče ženskega bitja oz. izpolnitev ženske v vseh pogledih je bila torej nedvomno  v konotaciji žena – mati. Ženske, ki so ostale samske, v družbi niso bile dobro sprejete, bile so margina družbenega sveta, medtem ko je bila poročena ženska sprejeta, saj je opravljala svojo prvobitno družbeno vlogo »v pravem smislu te besede«.

Pravljice so torej že v osnovi morale biti spisane tako, da so dale ženski upanje na boljši jutri. Deklice so odraščale (in odraščamo) v veri, da je »princ« oz. »Mr. Right« nekaj najboljšega, kar se nam lahko zgodi. K sreči so se časi spremenili in vse bolj je jasno, da ni partner tisti, ki nas osreči, ampak je ljubezen in srečo potrebno dati najprej sebi. Ne obstaja magična palčka, oseba, dejanje, ki bi nas naredile srečne. Srečo moramo poiskati v sebi – pravzaprav se zanjo moramo odločiti in jo živeti, upoštevajoč, da sreča ni trajno čustveno stanje. Človekovo naravno stanje je namreč mir, srečni trenutki, ko se smejimo v dobri družbi, doživljamo ekstazo ali naval čustev v družbi simpatije ali z nakupom takšnih in drugačnih dobrin, pa ne trajajo večno. So le trenutki, ki nam polepšajo in popestrijo življenje.

A tega nas pravljice ne naučijo. Tega nas ne učijo niti hollywoodski romantični filmi, katerih nauk je prav tako jasen: partnerstvo oz. duša dvojčica je smisel človekovega življenja. Če karikiram, gre zgodba nekako takole: v ljubezni obupana, največkrat seveda na videz popolno urejena ženska, v usodnem srečanju trči na »gospoda pravega«. Seveda nič ne poteka ravno gladko, saj ima eden od njiju skoraj zagotovo neko skrivnost – ali pa se usoda malce poigra z njima in ju meče sem ter tja. Skozi celoten film pa smo seveda nedvomno priča navalu čustev, ko kar preko ekrana čutimo metuljčke v trebuhu, srečo, ekstazo ob prvem dotiku, poljubu, objemu, vse to pa se le še stopnjuje s prepiri, ki so rezultat skrivnosti med glavnima akterjema. Višek seveda sledi proti koncu filma, ko npr. ženska že obesi zvezo na klin, moški pa potem v navalu čustev, razsvetljen z mislijo o tem, kako brez svoje drage nikoli več ne bo mogel živeti, teče za njo, ji poklanja rože, se ji opravičuje za svoje postopke, vrh pa je seveda tisti ženski: »Odpuščam ti,« ki mu navadno sledi tudi ljubljenje v dežju. Kako romantično! Le kdo si ne bi želel prav takšne intenzivne čustvene ljubezni ter dramskih zapletov in razpletov?! Odgovor je najbrž jasen: »Vsakdo.« Ljubezen pa ja mora biti čustvena, napeta, mora se ji »dogajati«, sicer ni zanimiva in ni tista prava. 

Romantični filmi tako igrajo predvsem na čustva ljudi. Igrajo na karto o tem, kako je vse možno, čeprav včasih niti s prstom ne mignemo za to. Največkrat prikazujejo zaljubljenost, le redkokdaj pa obdobje potem, ko zaljubljenost mine. Prav zato imamo danes na svetu toliko ljudi, ki si želijo živeti le naval čustev, fazo zaljubljenosti – ko ta faza idealiziranja partnerja, ki na začetku zveze navadno tako ali tako stori vse, kar je potrebno, da bi nas osvojil, mine, pa se velikokrat razidemo, saj pride obdobje streznitve. Nato iščemo nove opojnosti, nove zveze, za katere mislimo, da nas bodo zadovoljile, a navadno se le vrtimo v začaranem krogu. Naše »stare napake« slej ko prej pridejo na dan, če ne delamo konstantno na sebi in na zvezi v dvoje. Prav nihče od nas namreč ni popoln; popolnost, ki jo vidimo v filmih, namreč ne obstaja. In za ljubezen je potrebno več: potreben je duševni mir, zaupanje, pogovor, podpiranje, spodbujanje … Tudi prerekanje – zakaj pa ne, le da ga uspešno rešimo in se ne zapiramo vase kot v školjko. Vse to je del življenja.

Pravljice in hollywoodski filmi so nas torej naučili, da je za našo srečo odgovoren nekdo drug. Naučili so nas, da sami sebi nismo in ne smemo biti dovolj. Tudi romantične pesmi so nas naučile nenehnega hrepenenja po duši dvojčici. Številne pesmi in romani so naglašali globoko otožnost in nesrečo zaljubljenega človeka, katerega ljubezen je bila neuslišana. In opevale omamno srečo, ko so našle svojo sorodno dušo. Vse nekje od 12. stoletja smo priča pojavu »romantične ljubezni, brez katere nam živeti ni.«

A k sreči se v zadnjem času ljudje končno prebujamo – beremo, se izobražujemo. Končno živimo v času, kjer je svobodna izbira možna. V času, ko se lahko duhovno izobražujemo in rastemo. V času, kjer se lahko poučimo o tem, da moramo biti za začetek sami sebi dovolj (ne – ni nam potrebno biti obupano razočarano dekle, ki svoj obstoj veže le na t. i. sorodno dušo)! Sreča izhaja iz nas samih in na svetu ne obstaja nobena stvar niti človek, ki bi nas lahko dolgoročno osrečil bolje, kot mi sami sebe. Potrebno je torej delati na sebi, delati stvari, ki jih ljubimo, se kdaj pa kdaj porazvajati in nagraditi za dosežke, tudi tiste na videz majhne.

Seveda si vsak človek želi tudi bližine – ljubezni – smo namreč čustvena bitja in partnerstvo nas lahko izpolnjuje, če temelji na zdravih vrednotah in ne na temelju čustvene odvisnosti. A le ko smo neobremenjeni sami s seboj, uživamo v življenju, se zavedamo lastne vrednosti in smo nežni do sebe, lahko v naše življenje vstopi nekdo, ki bo prav takšen kot mi. Dokler pa smo razrvani, nezadovoljni, nesamozavestni, pa lahko pozabimo na to, da bomo imeli izpolnjujočo partnersko zvezo, saj ljubezni nismo zmožni dati niti sami sebi. Prav zato se tako radi vrtimo v vrtincu dram in spektakularnih čustvenih preobratov kot v hollywoodskem filmu, z izgovorom o tem, da se nam »stalno nekaj dogaja.« In pri tem se zlahka zgodi, da zamešamo zaljubljenost (obdobje intenzivnih čustev) in ljubezen. 

Svoje ugotovitve o tem, kaj je potrebno narediti, da bi bili sami ljubezen in da bi le-ta vstopila v naše življenje, sem strnila tudi v e-knjigici: 12 nasvetov, kako v svoje življenje priklicati pravega partnerja, ki jo dobite na tej povezavi: www.sirena88.com/darilo/. Seveda pa je ena stvar, kako priklicati pravega partnerja, povsem druga pa, kako ga zadržati in v dvoje uspešno krmariti med izzivi življenja. A če smo zvesti samim sebi in damo na stran nekatera nerealna pričakovanja, ki temeljijo na vrednotah pravljic in hollywoodskih romantičnih filmov, smo lahko uspešni tudi v partnerskem odnosu, ki nas izpolnjuje.

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*