Ljubljanica – reka sedmih imen in nešteto zakladov



Od Ljubljane proti Jadranskemu morju se širi obširna ravan, ki jo imenujemo Barje.

Tukaj umirjeno vijuga naša Ljubljanica in njeni pritoki. Od nekdaj je reka srce in vodna žila te pokrajine.

Ljubljanica

Pa pojdimo od začetka te čudovite zgodbe. Naša Ljubljanica ni zastonj reka sedmerih imen. »Rodi« se kot TRBUHOVICA, ki izvira pod Snežnikom na Prezidskem polju, nato se pojavi kot OBRH in teče po Loški dolini, kjer zopet ponikne in privre iz globočin na Cerkniškem polju z imenom STRŽEN. Ta zopet ponikne, privre na plano kot RAK in teče po Rakovem škocjanu. V Planinski jami se Rak združi z reko PIVKO, ki priteče iz Pivške kotline skozi znamenito Postojnsko jamo. Združeni vodotok privrši  na površje kot UNICA ter teče čez Planinsko polje v romantičnih meandrih in zopet nagajivo izgine v globočine. In sedaj smo prišli do konca igre skrivalnic, zakaj na Vrhniki iz številnih izvirov prišumi k nam naša skrivnostna LJUBLJANICA. Pod imenom Ljubljanica pa združeni vodotok teče po Ljubljanskem barju, skozi Ljubljano ter se na koncu po približno 40 tih kilometrih  izlije v Savo.

Že od nekdaj je bila Ljubljanica plovna reka. Po njej se je odvijal živahen promet. Prevažali so tovor in ljudi. Glede na današnjo tehnološko stopnjo transport blaga ni več smiseln, vendar  bi lahko bila Ljubljanica odličen turistični potencial in možnost odprtja prepotrebnih delovnih mest v Sloveniji ter velika zanimivost za obiskovalce.

Vsi se zavedamo, da je Ljubljanica pomemben naravni habitat in najdišče arheoloških najdb.

V njej in v njeni bližini so odkriti številni arheološki predmeti iz bakrene, bronaste, železne in rimske dobe. Zelo zanimivi so tudi sledovi verjetno prvih »navtikov« na tem področju. To so bili koliščarji.  Najdeni so ostanki njihovih bivališč, čolnov deblakov, koščeno in kamnito orodje ter orožje, keramični predmeti in podobno.

Tudi živali in rastline so pomemben sestavni del Ljubljanice in njene okolice.

V njej in ob njej živijo različne vrste rib, ptičev ter razni kosmatinci.

Nekoč naj bi živeli tudi bobri, zdaj pa so se ob bregovih naselile nutrije. To so precej veliki glodavci, ki niso avtohtona vrsta in nimajo nobenega naravnega sovražnika pri nas. Izjemno hitro se razmnožujejo. Problem je, ker spodkopavajo rečne bregove in izrivajo avtohtone vrste živali.

Vse to je pomemben razlog za našo zavezo, da skrbimo za našo reko, njene prebivalce in skrivnosti. Vendar pa moramo to početi z dobro mero razuma. Škodljivo je namreč, da v duhu varovanja uničimo turistični razvoj okoliških področij. Kot sem navedel, je Ljubljanica od nekdaj plovna reka in tako mora tudi ostati v nadaljnje. Seveda v sedanjem času ne potrebujemo na Ljubljanici transporta blaga, vsekakor pa potrebujemo transport ljudi. Turizem je v Sloveniji pomembna gospodarska veja, vendar bi lahko cvetel še mnogo bolje, če ne bi bili odgovorni bolj papeški od papeža. Vsi se zagotovo strinjamo, da mora iti razvoj z roko v roki z ohranitvijo narave.

Zato moramo poiskati možnost, kako to storiti. Najlažje je nekaj prepovedati, ker zato ne potrebuješ ne znanja, ne volje še manj dela. Tudi ni treba kontrolirati, če se predpisi izvajajo. V tujini ( Nemčija, Francij, Avstrija itd ), svoje notranje vode (jezera, reke in kanale ) odlično tržijo. Kljub temu so zadeve lepše in bolj vzdrževane, ker se zaslužena sredstva delno vrnejo nazaj v ureditev in zaščito okolja. Z malo sarkazma lahko rečemo, da

v Sloveniji večino aktivnosti prepovemo. S tem omejimo inovativnost ljudi, brezposelnost cveti ( ljudje so na bremenu države), vsi so depresivni od finančne in psihične stiske, turistom pa je dolgčas in jih tiščijo denarnice. Edino neki ptič, ki je tako redek, da ga še nikoli ni nihče videl ne slišal, se uspešno razmnožuje.

 V lokalnem turizmu so zagotovo še  na voljo prosta delovna mesta. Glede na to, da je ureditev vodotokov vseevropski projekt, za katera bodo na voljo tudi evropska sredstva, bi bilo smiselno Ljubljanico urediti za varno in ekološko plovbo.

Tukaj bi kratkoročno odprli prosta delovna mesta v gradbeništvu. Ob strugi je treba urediti privezna mesta in vstopno izstopne postaje. Na določenih mestih je potrebno poglobiti in očistiti strugo in utrditi spodjedene dele brega. Ko imaš urejeno infrastrukturo, se lahko začne vzpodbujanje samozaposlitve ljudi. Z dobrim sodelovanjem občin ter turističnih društev, bi lahko organizirali zainteresiranim turistom oglede narave po celem toku Ljubljanice od Ljubljane do Vrhnike. Seveda v zgornjem toku ni možno pluti s plovili daljšimi od 5m, vendar za manjše število turistov je to enkratno doživetje. Ko zadovoljnega turista pripelješ v različne kraje, z veseljem pogleda še lokalne znamenitosti, nekaj poje in popije in posledično krepi lokalni turizem. In prepotrebna prosta delovna mesta so tu.

Glede vpliva na okolje in spodjedanja bregov točno vemo, da imamo danes sprejemljive rešitve.To so rečni čolni z ravnim dnom, ki delajo zanemarljiv krmni val z električnim pogonom. Za komercialno plutje se zaračuna taksa. Pobrana sredstva se  izključno namenijo za vzdrževanje vodotoka in krog je sklenjen. Torej razvoj z minimalnim obremenjevanjem okolja, prosta delavna mesta v gradbeništvu in turizmu, zadovoljni turisti in še državi tako ljubi davki.

Da zaključim. Z nekaj volje, finančnimi sredstvi in primeri dobre prakse v tujini, se da iz naše lepe Ljubljanice brez škode narediti hit , ki bi prinašal zaslužek.

Brez nič pa ni nič.

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*