Mali Lošinj – nebesa na zemlji, bi mnogi rekli. Nebesa, kjer je v poletnih mesecih peklensko vroče, pa klub temu božansko. Tako božansko, da ga s fantom obiščeva vsako leto.
Začetek te tradicije sega že v »daljno« zgodovino, še v čas Jugoslavije, ko sva z mamo, zaradi mojih zdravstvenih težav z bronhitisom na tem čudovitem otoku preživljali dolga poletja. Lošinj se poleg naravnih lepot odlikuje tudi z zdravilno klimo. Klimatski pogoji, so namreč idealni za zdravljenje dihalnih bolezni.
To je otok, kjer sem se naučila plavati, se igrala alpinista ob plezanju po skalah in se pri tem počutila, kot da sem na vrhu sveta, uživala ob gledanju visokih bučnih valov, ob živi glasbi, ki je ob toplih poletnih večerih odmevala po otoku, spoznala prijatelje, se prvič zaljubila in počela še mnogo drugih vragolij.
Dandanes nam prenapolnjeni urniki in pretanke denarnice več ne dopuščajo dolgih dopustov, nekateri si s težavo privoščijo tudi kratek oddih za vikend. Večina današnjih otrok nima več takšnih čudovitih privilegijev, kot sem jih imela jaz.
Dolgi dopusti na Lošinju so se sčasoma skrajšali in čez čas zaradi drugih obveznosti in interesov, povsem ukinili. Začelo se je obdobje poletnih taborov, jezikovnih tečajev, šolskih obveznosti, treningov, kasneje se je temu priključilo tudi študentsko delo. Želela sem raziskati še druge destinacije, zato sva se s fantom vsako poletje podala na drugo »last minute« destinacijo. Prvo leto je bila Kreta, nato Turčija, Bolgarija, Tunizija,… Vsepovsod je bilo lepo, vendar sva ugotovila, da je na teh s turisti prenasičenih lokacijah najino gibanje omejeno na sprehod do hotelske plaže in zvečer do mesta, če sva bila temu primerno razpoložena. Prišlo je do te točke, da sva brez slabe vesti ves dan preležala ob hotelskem bazenu in ob dobri knjigi srkala coctaile še s kakšnim mladim parom, odšla na večerjo, nato pa smo se udeleženci maratona lenarjenja preselili na hotelski balkon. Počela sva stvari, ki bi jih brez težav počela tudi v domačem kraju in nama ne bi bilo potrebno odpotovati z letalom, le z avtom do najbližjega kopališča.
Ker je v obeh kanček športnega in raziskovalnega duha, sva si zaželela drugačne počitnice. Takšne, kjer bi lahko kolesarila, imela možnost pohodov, neomejenega plavanja, kjer ne bi bila omejena z urami hotelskih zajtrkov in večerij, kjer bi našla skrite kotičke, samo za naju. Ob takšnem razmišljanju sem čez čas predlagala:» Greva na Lošinj!«. Fant se je na srečo takoj strinjal z idejo in začela sva z iskanjem namestitev. Plan je bil, najti majhen, prijeten apartma za 10 – 14 dni.
Cene so bile astronomsko visoke, željeni termini pa nedostopni. Hoteli so sicer razpolagali z nekaj prostimi sobami, vendar je tako stanje na najinih bančnih računih, kot tudi želje in interesi, govorili proti tej opciji. Na koncu sva se odločila, da poskusiva s kampiranjem. Saj ne more biti tako slabo, sva si rekla. Če so vsi preživeli, bova pa še midva. Kadarkoli se lahko vrneva domov, sva se tolažila.
Pregledala sva okoliške Kamp-e in se sporazumno odločila za Kamp Čikat. Priznam, da sem bila nekoliko skeptična, saj so bili komentarji in ocene na internetu deljeni, vendar je bilo razmerje med kakovostjo in ceno ocenjeno dobro.
Zdaj vem, da je bila to najboljša možna odločitev. Našla sva samotno plažo, vsako jutro sem se še pred sončnim vzhodom odpravila na sprehod ob obali so svetilnika, kjer sem si privoščila skok v vodo, s kolesi sva se odpravila na izlet do Velega Lošinja, se sprehajala po gozdičkih, uživala v čudovitem zalivčku, kotičku sveta, ki sva si ga našla samo zase. Ob večerih sva si na žaru pripravljala prave dobrote, nato pa sva se peš odpravila v mesto, kjer sva ob dobrem pivu in čudoviti živi glasbi talentiranih mladih bendov brezskrbno uživala.
Tako hudo je bilo oditi domov. Tolažila me je misel, da se naslednje leto z gotovostjo vrnem. In res sem se. In tudi leto za tem in še naslednje in tudi letos se bom.
Ko na nedeljsko popoldne sedim doma za računalnikom in čakam na tekmo smučarskih skokov, mi misli odtavajo na moj raj na zemlji, v najin zaliv… Dovolim si sanjati, da bom nekoč, po končanem študiju kupila majhno stanovanje, lahko tudi sobico in se preselila v mojo definicijo nebes. Sanjam, da sedim pod borovcem in ob šumenju valov pišem svojo prvo uspešnico. Sanjam o vetru, ki mi gre skozi, s soljo prepojene, skuštrane lase, sanjam o soncu, ki boža mojo kožo. In sanjala bom še naprej, vse dokler se ne bo uresničil vsaj delček mojih sanj.
