Slovenska ženska rokometna reprezentanca je svoje najbolj svetle trenutke doživela na SP 2003 na Hrvaškem, ko je pod vodstvom Marte Bon osvojila osmo mesto. Z Marto Bon se je šest let prej sploh prvič uvrstila na veliko tekmovanje, v njenem tretjem mandatu na čelu reprezentance pa se bodo najboljše slovenske rokometašice skušale po letu 2010 spet prebiti na evropsko prvenstvo. Na uvodnih dveh tekmah kvalifikacij za nastop na decembrskem EP, ki bo na Madžarskem in Hrvaškem so izbranke Marte Bon v gosteh izgubile s Švedsko, nato pa doma presenetile Srbijo. Prihodnji teden sta pred njimi dve na papirju najlažji tekmi v peti kvalifikacijski skupini. Njene nasprotnice bodo Švicarke, ki bodo v četrtek, 27. marca, Slovenke gostile v mestu Stäfi, nato pa bo prihodnjo nedeljo, 30. marca, še tekma v Ljubljani.
Na seznamu selektorke Marte Bon je sedemnajst igralk, ki se bodo zbrale jutri v dvorani na Kodeljevem, kjer bodo tudi trenirale. Razveseljivo je, da odpovedi, tako kot se je dogajalo v zadnjih nekaj letih, ni več, prvi dve kvalifikacijski tekmi za nastop na letošnjem evropskem prvenstvu pa sta prinesli pozitivno vzdušje v reprezentanco, ki se trudi spet redno uvrščati na največja tekmovanja. Drugo mesto na lanskih sredozemskih igrah v Mersinu ter zmaga proti Srbiji v drugem krogu kvalifikacij, Srbiji, ki je le dva meseca pozneje osvojila drugo mesto na svetovnem prvenstvu, na katerega se Slovenija ni uvrstila. Veliko zaslug za morda nov preporod slovenskega ženskega rokometa ima prav Marta Bon s svojim strokovnim vodstvom, v katerem so pomočnik Uroš Bregar, trener vratark Gregor Karpan, fizioterapevt Andrej Potrata in vodja reprezentance Anja Frešer. Bonova je kot igralka z Olimpijo dvakrat igrala v polfinalu evropskega pokala pokalnih zmagovalk, svojo uspešno igralsko kariero pa je končala v Krimu, kjer je tudi začela svojo trenersko kariero. Na Krimu je kot trenerka delovala do leta 1994 ter potem od leta 2009 do 2011, ko se je z mlado ekipo, sestavljeno v glavnem od slovenskih igralk, vsako leto uvrščala med osem najboljših ekip v Evropi. Vmes je bila dvakrat tudi selektorka slovenske ženske reprezentance. Prvič leta 1996 in se že naslednje leto z njo uvrstila na SP, kar je bila sploh prva uvrstitev slovenskih rokometašic na veliko tekmovanje, drugič pa leta 2003, ko je z njimi svetovno prvenstvo na Hrvaškem končala na osmem mestu. Zdaj je na klopi slovenske ženske izbrane vrste tretjič, drugič pa je v vlogi, ko mora reprezentanci povrniti izgubljeno zaupanje. Nekaj podobnega kar je naredila ob svoji drugi vrnitvi na klop Krima.
»Čeprav bi potrebovali kakšen dan priprav več, se bomo dobili šele v nedeljo, saj zdaj veliko naših igralk igra v tujini, tako da vsaj po tem postajamo vse bolj podobni moški reprezentanci,« je uvodoma dejala Marta Bon, s katero smo se pogovarjali na Fakulteti za šport, kjer je zaposlena že 21 let, pred trinajstimi leti pa je na njej tudi doktorirala. Vendar razlog našega pogovora z njo ni bila samo tekma s Švico, njeno reprezentanco dobro pozna, saj je bila na njenem čelu od leta 2010 do vrnitve na slovensko klop, temveč in predvsem trenutni položaj slovenskega ženskega rokometa. Kot je znano, je Krim Mercator, ki ga je v devetdesetih skupaj s Cveto Benet in Zoranom Jankovićem pomagala postaviti na noge, in ki ga je »obujala« tudi po letu 2009, v velikih težavah, tako kot je bila po zadnjih kvalifikacijah za EP 2012 v težavah tudi ženska reprezentanca, ki je te kvalifikacije neslavno končala na četrtem mestu v svoji skupini. Vendar smo v uvodu nekaj besed namenili tudi tekmama s Švicarkami.
»Za nas bosta to dve zelo pomembni tekmi, kajti z obema zmagama bomo ostali v igri za najmanj drugo mesto v skupini, ki še vodi na letošnje evropsko prvenstvo. Reprezentanco Švice zelo dobro poznam, saj sem jo tudi sama skušala postaviti na noge. To, da jo dobro poznam, bo imelo svojo ceno, kajti švicarske igralke so mi, ko sem pristala, da prevzamem slovensko reprezentanco, dejale, da bodo naredile vse, da nas premagajo, če se kdaj srečamo v kvalifikacijah. Zame je to z njihove strani kompliment, kajti preden sem prevzela švicarsko reprezentanco, so me nagovarjali dve leti, v tem času, ko sem jo vodila pa sem spoznala, da so lahko, če so dobro vodene, lahko zelo nevarne. Velika napaka bi bila, če bi jih podcenjevale. Dobro poznam njihovo mentaliteto in vem, česa so sposobne. V tem tednu sem bila na tekmi slovenske lige med Piranom in Koprom, in ko sem pogledala na tribune, sem opazila, da je na tekmah v Švici veliko večje število gledalcev, ki tudi bolj spoštljivo navijajo. Skratka, Švicarji imajo do športa bolj spoštljiv odnos kot mi.«
V letu dni se delo Marte Bon v slovenski ženski reprezentanci, še kako pozna. Ne samo, da se igralke spet z veseljem odzivajo vabilu za igranje v njej, temveč so tudi njeni izidi vse boljši. Kot rečeno, na kvalifikacijah za EP 2012 so v konkurenci Švedske, Češke in Avstrije prišle le do ene zmage, lani so v kvalifikacijah za SP 2013 le za gol zaostale za Nizozemskami, zato pa so na sredozemskih igrah v Turčiji osvojile drugo mesto. In ne nazadnje, v kvalifikacijah za letošnje EP so v dvorani Tivoli na kolena spravile poznejše svetovne podprvakinje, rokometašice Srbije. S to zmago so tudi krepko popravile možnosti, da bi decembra igrale na Madžarskem oziroma Hrvaškem.
»Mislim, da smo v tem slabem letu naredili izjemno delo. To, kar nam je uspelo narediti na SI, pa tudi pozneje na tekmi s Srbijo, je fantastično. Zelo pomembno je, da premagujemo tudi reprezentance, ki so na papirju močnejše od nas. Eno je, če jaz na treningih govorim, kako so sposobne premagovati takšne reprezentance, drugo pa je, če to dokažejo tudi na igrišču. Dejstvo je, da bi z zmagama proti Švici ostale v igri za visoko mesto v skupini 5, toda tudi, če nam na koncu ne bo uspelo priti na EP, se ne smemo pri tem zaustaviti. Pred nami je proces, ki ga bo treba nadaljevati.«
Slovenska ženska reprezentanca je že nekaj let v krizi. Res je, da se ji je leta 2012 pod vodstvom Ivice Rimanića uspelo uvrstiti na EP, vendar je bila na Norveškem na zadnjem mestu. Čeprav so bili po slovesu, Deje Doler, Anje Frešer, Branke Mijatovič, Nataše Derepasko in drugih odličnih slovenskih rokometašic, ki so v prvi polovici prejšnjega desetletja krojile evropski vrh, že nekajkrat postavljeni temelji za novo ekipo, so bili vedno znova porušeni.
»Zavedati se moramo, da vsako leto pač nimamo izjemnih talentov, ker imamo pač omejeno bazo, zato je treba z njimi toliko bolj skrbno in strokovno delati. Žal je bilo vmes narejenih veliko napak. Ko zdaj s časovne distance gledam nazaj, opažam, da sem tudi sama v preteklosti začela s kakšnim projektom in ga z veliko trmo dvignila krivuljo navzgor, nato pa so me zamenjali. Včasih se mi zdi, da imamo zelo kratek zgodovinski spomin. Tudi zdaj, ko sem prevzela to reprezentanco, smo v letu dni krivuljo obrnili navzgor. Ne smemo pozabiti, da so pred slabima dvema leti te iste igralke doma in v gosteh izgubljale za 10, 15 golov. Veliko rezerv je očitno v vodenju, se pa sama vedno učim iz zgodovine in vem, da se ne smemo samozadovoljiti z doseženim, da je treba skrbno nadaljevati ta projekt. Mi trenutno nimamo super zvezdnic, toda, če smo dobro povezani, če smo dobro vodeni, smo sposobni marsičesa. Morda res nimamo takšnih talentov kot drugi, če nič drugega, že zaradi manjše baze, vendar ni razloga, da bi se predali. Tekma s Srbijo, oktobra lani, je bila, zato generacijo ena najboljših v dresu slovenske reprezentance, hkrati pa dokaz, česa so sposobne.«
Če se vrnemo nekoliko v zgodovino. Tudi do prvega preboja na prvo veliko tekmovanje je slovenska reprezentanca od osamosvojitve potrebovala kar nekaj let in to kljub temu, da smo na začetku 90-let prejšnjega stoletja imeli igralke z izkušnjami iz nekdanje jugoslovanske lige, ki je veljala za eno najboljših v Evropi. Ali drugače rečeno, za vse je potreben določen proces dozorevanja.
»Seveda, to je nujno, čeprav v tistem letu, ko smo se uvrstile na SP v Nemčiji, v reprezentanci nismo več imeli veliko igralk z izkušnjami iz jugoslovanske lige. Mislim, da jih je imela le Tanja Polajnar, druge, kot Marton, Kapidžič, Šturm in druge so šele začele delati svoje prve korake v reprezentanci. Takrat smo naredili strašanske premike. In spomnim se, da smo še leto pred tem proti Makedoniji izgubljale za deset golov, potem pa smo se v skupini s Francijo in Ukrajino uvrstili v dodatne kvalifikacije, kjer smo premagali Avstralijo. Vendar smo takrat zaupali tem igralkam, jim dali priložnost za igro, čeprav so bile po letih mlajše in neizkušene, toda to je edina pot, ki vodi navzgor. Če igralke ne dobijo priložnosti na težkih tekmah, se težko razvijajo. V zadnjem desetletju je bilo pri nas narejenih veliko napak. Pred in po SP na Hrvaškem smo imeli izredno kakovostno reprezentanco in namesto, da bi to izkoristili, so se nam začele dogajati določene zadeve, ki se ne bi smeli. Tako smo zdaj v marsičem spet na začetku. Zavedati se moramo, da imamo malo bazo igralk, da talentov ni toliko, kot v rokometno bolj razvitih državah, zato moramo z njimi toliko bolj strokovno in skrbno delati ter predvsem ne ponavljati napak iz preteklosti.«
Napake pa se niso delale le v slovenski izbrani vrsti, temveč tudi v Krimu, ki je v zadnjih petnajstih letih nosilec ženskega vrhunskega rokometa. Toda ne smemo pozabiti, da je Krim evropske lovorike osvajal takrat, ko je imel v svojih vrstah le pet tujk, od tega tri s slovenskim državljanstvom in posledica tega je bila tudi močna reprezentanca. Nekaj podobnega ste leta 2009, ko ste drugič prevzeli Krim, skušali vpeljati tudi sami in v tem času je v Krimu priložnost dobilo veliko slovenskih igralk.
»Saj zato mi je pa res žal, da pred tremi leti Krim ni nadaljeval začete poti, ko je bilo že vse tako nastavljeno, da bi Slovenke vsako leto igrale bolj vidno vlogo v ekipi. Namesto, da bi bilo tako, so te igralke odšle drugam, prišle pa so tujke. Mislim, da je ‘slovenizacija’ Krima nujna iz več vidikov. Ne samo, zaradi ekonomskega, kajti domača igralka je vedno cenejša od tujke, še bolj pomembna je identifikacija s klubom. Naš trg uspeha Krima, v katerem je enajst tujk, ne bo priznal. Ne gre zato, da bi imela kaj proti tujkam, toda od njih slovenski rokomet ne bo imel prav veliko, ob njih se slovenske mlajše igralke ne bodo razvijale, ker ne bodo dobivale priložnosti, vse to pa je težko prodati pokroviteljem. Tudi oni si želijo domač kader.«
Dejali ste, da imamo v Slovenjii omejen izbor talentiranih igralk, vendar se v vsaki generaciji pojavi nekaj igralk, ki bi se lahko razvijale v pravo smer. Vendar se zdi, da se tu pojavita dve težavi, prva je, da mlajše igralke v našem najboljšem klubu ne dobivajo priložnosti, druga pa, da pri nas, podobno kot v drugih športih, mlajše igralke v igranju rokometa ne vidijo priložnosti za svojo eksistenco, temveč obenem tudi študirajo in tam iščejo svoj razvoj.
»Res je, da nimamo izjemnih talentov, kot sta recimo Goerbicz in Popović, vendar so takšni talenti redki, a jih imamo, zato moramo nanje biti toliko bolj pozorni. Kot rečeno, je treba z njimi veliko delati in jim nuditi čim več priložnosti, da se razvijajo. Drži pa tudi vaša ugotovite, da naša dekleta stremijo k vsestranskem razvoju in na tem vsestranskem osebnostnem, poklicnem in kariernem razvoju, zraven iščejo še izkušnjo vrhunskega športa. To je dobro, toda po drugi strani je trenerjem lažje delati, če so igralke osredotočene in posvečene samo rokometu. Toda ker ni tako, se je treba temu prilagoditi, zato moraš biti kot trener bolj širok in te igralke vzeti takšne, kot so. Če tega ne narediš, lahko uničiš eno celo generacijo. Je pa ob vsem tem treba poudariti še nekaj. Težko je od igralke, ki ji daš recimo petsto ali še manj evrov na mesec zahtevati, da se popolnoma posveti rokometu, hkrati pa pusti šolo. Tega ne bi nikoli naredila. Ampak podoben trend je tudi v drugih državah, zato se moramo, če želimo omejiti osip med igralkami, prilagoditi njihovi mentaliteti, njihovemu načrtovanju kariere in to spoštovati.«
Z dr. Marto Bon bi se o rokometu lahko pogovarjali še ure in ure. Pa ne samo o rokometu, saj gre za osebo, ki je dejavna na številnih področjih. Samo o trenutnem položaju v Krimu Mercatorju bi lahko namenili celoten pogovor, vendar o njem, tudi na njeno željo, tokrat nismo namenili veliko besed. Morda je to tema za kdaj drugič, toda v tem trenutku je pomembnejša slovenska ženska reprezentanca, ki jo čakata kvalifikacijski tekmi za nastop na decembrskem EP na Madžarskem in Hrvaškem. Jutri se bodo v dvorani na Kodeljevem zbrale: Teja Ferfolja, Sanja Gregorc, Neli Irman, Pia Ugrin (vse GEN-I Zagorje), Nina Jeriček (Nimes, Francija), Alja Koren (Erdi, Madžarska), Lina Krhlikar (Celles-sur-Belle, Francija); Barbara Lazović, Miša Marinček, Sergeja Stefanišin, Tamara Mavsar, Maja Zrnec (vse Krim Mercator), Maxim Pelikan (Celje Celjske mesnine), Ana Petrinja (Cetate Deva Trans, Romunija), Branka Zec (Vulkan Ladies, Nemčija) in Maja Šon (Nimes, Francija).
