Maska skozi vso zgodovino ohranja enigmatično in misteriozno naravo, kar nedvomno izhaja iz njene »dvojnosti« – ko jo nadenemo, se v hipu spremenimo v nekoga drugega in zakrijemo lastno identiteto. Med pustovanjem si nadanemo masko, ker želimo vsaj za nekaj časa preseči meje svoje biti in se preizkusiti v koži »drugega«. Na tak način je maska vedno delovala kot povezovalni člen med različnimi nivoji bivanja in osebnostmi, ki jih prepoznavamo v sebi. Lahko bi rekli, da predstavlja maska ventil za vse potlačene vsebine, ki jih skozi leto potrpežljivo kopičimo v sebi, vendar jih zaradi družbenih norm ne spustimo na plano. Prav zato so skozi zgodovino festivali omogočili človeku, da se je s pomočjo maske osvobodil primarnih čustev strahu in jeze ter preko identifikacije z božanstvom dosegel ekstazo.
Doseganje ekstaze s pomočjo Dioniza
Pustovanje kot ga poznamo danes, ima svoj izvor v festivalih, ki so potekali v stari Grčiji v obdobju, ko se je zima prevešala v pomlad in je obdobje smrti zamenjalo novo življenje. Takrat so se v čast boga Dioniza, ki je veljal za najbolj raznoliko božanstvo znotraj grške mitologije, prirejali ogromni festivali, na katerih se je pilo vino, prirejalo procesije s falusom in Dionizovo podobo, ter organizirala tekmovanja v tragedijah in komedijah. Ni naključje, da je skozi zgodovino Dioniz obveljal za boga mask, saj so mu že avtorji stare Grčije pripisovali izmuzljivo naravo in opisovali številne njegove transformacije v različne živali in njegovo sposobnost združevanja dobrih in zlih sil narave. Po vzoru starogrškega kulta Dioniza so v starem Rimu prirejali festivale v čast boga Bakhusa, na katerih je ambivalentna narava boga prišla še bolj do izraza, saj so v času ceremonij najrazličnejši krimininalci dobili začasno prviligiran status kralja, nato pa so jih po hitrem postopku usmrtili. Maska se je tako od vekomaj nahajala na dvoznačni meji med človeškim in božanskim, med razpadajočim redom in ustvarjalnim kaosom. V njeni naravi je, da nima narave, ker so vse narave njene, in da z opuščanjem družbenih vlog omogoča iracionalnim občutjem in nagonom, da pridejo do izraza. Znani so primeri šamanov, ki so že med nadevanjem maske oz. ogrinjanjem v kostum zapadli v stanje transa in prišli do lucidnih vizij, ki so služile zdravljenju in obnovitvi reda znotraj skupnosti. Na ta način lahko vidimo, da je imela maska že od samih začetkov civilizacije širok nabor najrazličnejših vlog in pomenov: poleg sproščanja družbeno nesprejemljivih čustev in doseganja ekstaze, omogoča preobrazbo v mitične osebnosti (živali, prednike, bogove) in kljub svoji kaotičnosti vzpostavlja določen red znotraj posamezne skupnosti.
Čeprav so najstarejše ohranjene maske stare 9000 let in se prvi dokazi maškarade pojavljajo v prazgodovinskih jamah iz obdobja 35000 let pr. n. št., pa vzroki za nastanek mask niso docela pojasnjeni. Strokovnjaki se v določeni meri strinjajo, da je maska nastala zaradi strahu pred nepredvidljivimi zunanjimi silami in je na začetku služila tudi kot zaščita pred vdorom zlih duhov iz sveta mrtvih. Pri nekaterih ljudstvih je bilo v navadi, da so si obraz premazali z mastjo, ki jim je služila kot obramba pred duhovi. Kasneje so za nastanek maske namesto živalske masti uporabili svinec ali mavec. Znani pa so tudi primeri iz stare Grčije, kjer so si po vzoru Dioniza mazali obraz z ostanki usedline, ki se pojavi kot stranski produkt pri pridelovanju vina.
Magična moč gole ženske in moškega z masko
Najstarejše ohranjene maske so kamnite posmrtne maske, ki imajo narejene odprtine za oči in usta, in so narejene po »odtisu« pokojnikovega obraza.
Znane pa so tudi obredne maske, ki nastanejo kot nujni spremljevalec najrazličnejših ritualov, kot so rituali ob rojstvu in smrti, iniciacije v obdobje spolne zrelosti in obredi ob menjavi letnih časov. Za tovrstne maske je značilno, da predstavljajo vezni člen med mrtvimi in živimi, predniki in potomci, udomačenimi in neudomačenimi naravnimi silami. V Afriki še dandanes lahko prisostvujemo bogati tradiciji starodavnega maskiranja, kjer raznolikost in uporabnost mask pride najbolj do izraza. Znani pa so tudi primeri specifičnega maskiranja iz severne Amerike, Azije, Oceanije, Avstralije in Evrope. Čeprav nekatere zgodovinsko-kulturne raziskave sklepajo, da izhaja kompleksnost maske in kulta mrtvih iz kulturnega kroga matriarhata, pa po drugi strani številni raziskovalci opozarjajo na dejstvo, da je bil v stari Grčiji in med »primitivnimi« ljudstvi nosilec maske moški, medtem ko je ženska razodela magično moč izključno s pomočjo svoje golote.
Tudi jezikoslovci si niso edini o izvorih besede maska. Nekateri menijo, da izhaja iz arabske besede maskara (lutka), drugi pravijo, da izhaja iz germanske oz. langobardske besede maska, ki naj bi pomenila hudobnega duha. Kakorkoli že – kljub temu, da je maska skozi zgodovino burila številne duhove, ostaja še vedno glavni sestavni del številnih festivalov, praznovanj in v zadnjem času tudi protestov.
Z njeno pomočjo še dandanes vstopajo otroci v svet odraslih, odrasli pa za nekaj dni smuknejo v razigrani svet otroštva. In le kdo bi se branil stopiti v čudežni svet številnih možnosti in interpretacij, ki jih s seboj prinaša!
