Do sedaj sem se predstavila z delom svojih receptov, ki jih ni malo. Kuhanje je moje delo. Vendar pisanje je moj svet. Pred dvemi leti in pol sem začela z aktivnim pisanjem blogov, da sem dala iz sebe svoje strahove, bojazni, probleme in izkušnje. Pisanje me je varovalo, da nisem naredila tistega, kar sem obljubljala.
Namreč velikokrat je med prijatelji ali neznanci na spletu tekel pogovor, da sem nesposobna, da ne vidim bistva, da si želim umreti. Ne bi delala samomora, nimam poguma, nisem ga imela, najraje bi se samo ulegla in zaspala za vedno. Bila sem utrujena. In pisanje me je reševalo.
Bila sem ujeta v obdobju žalovanja, ko sta meni ljubi osebi umrli v manj kot dveh mesecih in je že 3 leta od tega. Ujeta v žalovanju, da nisem dovolj dobra, ko sem 4 leta nazaj »pogrnila« že šestič na izpitu in sem letela iz fakultete 3 izpite pred koncem. Ko sem zaradi tega kolapsirala. Ko se mi je življenje ustavilo in sem se počutila kot zguba in se je to vleklo eno leto. Takrat sem našla duhovnost, v tistem času sem »kanalizirala«, vsaj mislila sem tako. Vendar se je samo um poigraval z mano. Hotela sem biti nekaj. Nisem hotela, da me ljudje vidijo kot nulo, kakršna sem bila takrat, nisem hotela biti. Bila sem na dnu, ampak šele ob smrti sem pristala čisto na dnu. Bila sem premočna, da bi žalovala. Vendar sem. Moj govor, moje obnašanje, jaz sem dokazovala, da žalujem. Vendar tega nisem videla, nisem hotela videti, želela sem biti močna. Kazati se močna navzven. Kot da sem v resnici idealen človek. Vendar to še zdaleč nisem.
Kateri idealen človek bi zaupal osebi, ki se je »zmotila pri datumu« in se samo 10 let pomladila? In ta oseba je bila nasprotnega spola. Zaljubil se je vame, vsaj tako je rekel, vendar me je v svojem primežu držal samo s svojimi grožnjami. Z grožnjami in poniževanjem ter izsiljevanjem je prišel tako daleč, da sem se mu prepustila, čeprav sem poleg skoraj bruhala, ko je bil v meni. Iz glave bi rada iztrgala spomine na to 18 let starejšo pošast, ki se mi sedaj po skoraj 10 letih samo še smili in se mi zdi navaden ubožec, ki ni znal živeti sam s seboj in je imel ženske, ne samo mene, za dosego svojih sanj. Še vedno mi podivja srce in misli, ko me kontaktira, vendar ne v pozitivnem smislu.
Prav tako živeti z dementno osebo 8 let, ko greš namesto na študentske žurke domov, in jo hranit, tudi previjat. Ko mi je bil zaradi dogodka, ko sem to osebo našla na tleh v mlaki krvi; na srečo živo, vsak vstop v sobo velika muka ali jo bom našla živo ali ne. In ko se mi je ob smrtni uri tako zahvalila, da mi je izpolnila največjo željo, da je nisem našla mrtve jaz, ampak je bila ob smrti pri njej njena hči, kar si je ta hči želela.
Mogoče vi ne boste imeli nobenih čustev ob prebiranju, vendar jaz se čistim, jokam ob temu pisanju, podoživljam trenutke, ki so v meni. Se praznim, da se bom lahko počasi napolnila z novimi, tokrat pozitivnejšimi stvarmi, da bom zaživela. Vendar kaj, ko me je k pisanju spravilo ravno ponovno čakanje. Moje življenje je čakanje in žalost. Vem, da ima vsak človek svoje stvari in probleme, vendar upam, da se mi bo mogoče nekoč moje čakanje obrestovalo in bo kdaj ob uri prišla oseba, ki jo pričakujem.
Koga sploh slepim? Samo sebe. Zakaj čakam na partnerja, ljubezen? Zakaj iščem to pri drugih, namesto pri in v sebi?
Dajmo punca, premakni se, imej se rada, ŽIVI. Bodi to kar si.
Ampak kaj, ko ne vem kdo sem. Raziskuj se.
Ne bodi več vsiljiva ženska, ki pripravi ljudi, da bežijo od mene. Koliko negativizma je v meni, koliko poniževanja samega sebe. Vendar vse to reši hrana, kar pa ne bi smela v resnici, ampak tako pač je.
