Morje , veter, pogled v daljavo. Nič, razen črte na obzorju in bele pene na morski gladini. Za trenutek mi misli odtavajo daleč, daleč stran in vedno znova se mi prikrade tisti majhen nasmešek na obraz. Ne, niso bile sanje ali samo želja. Ta želja je postala resničnost.
Moja zgodba se začne tistega dne, ko listam oglasnik v upanju, da se kje skriva majhna sličica ladje in oglas, katerega sem vedno samo opazovala in si želela, da bi le-ta postala resničnost. Še nekaj sekund razmišljam, vzamem v roke telefon in odtipkam številko.
Bil je julij in deževen dan. V Ljubljani se vkrcam na vlak proti Kopru, kjer imam razgovor za delo na potniški ladji. In kar ponavljam si v glavi. Potniška ladja. Velika. Kot na sliki. Vprašanja mi napolnijo glavo. Kako bo? Jim bom všeč? Kaj naj rečem ? In tista močna želja po tem, da bi bila tista, ki bi jo izbrali iz množice. Prvič v Kopru. Vem, groza, tako majhna je Slovenija, pa tako malo krajev, ki sem jih obiskala. Malce se izgubim in hitro vprašam za pot do agencije. Vstopim. Oh, kakšna gneča. Fantje in punce, vsi stojimo, opazujemo drug drugega. Pokličejo nas v manjšo dvorano, kjer stojita moški in ženska. Ogovorita nas in nam predstavita celotno sliko. Življenje na ladji. Delo na ladji. Teorija bi rekli temu. Vendar govorita tudi iz lastnih izkušenj, zato nam nekako približata ta *svet*, ki si ga vsi tako želimo spoznati. Potem odideta, ker imamo z njima posamične razgovore. Vsi evforični stojimo zunaj in se pogovarjamo. Nekdo za strežbo, nekdo drug trgovina. Hmm, tudi jaz sem za strežbo, si mislim. Pokličejo me notri. Čutim, kako mi postane vroče in kar nekako stojim na mestu in se le s težavo premaknem. Pridem v sobo, se usedem in razgovor. V angleščini, seveda. Svetujeta mi, naj se odločim za delo v trgovini, saj bom imela kljub manjšemu zaslužku, veliko več svobode in privilegijev na ladji. In odločim se za trgovino.
Julij, štirinajst dni kasneje, stojim na letališču Jožeta Pučnika- Brnik, novim delovnim zmagam naproti, bi rekli. Seveda je bila pot do tega kar malo živce parajoča ( urejanje dokumentacije, odobritev delovne vize, zdravniški pregledi, itd. ),glede na to, da sem bila brez interneta in sem si našla v starem delu Ljubljane internet kavarno ( brez kave ! ), kjer sem bila *pečena* celih 14 dni. Vendar mi je uspelo in tukaj sem. Prvič v življenju bom sedla na letalo in odletela na drugo stran, čez veliko modrino. Moj let je bil iz Brnika do Frankfurta in nato naprej do Chicaga, od tam pa v Baltimore, Maryland. Zahvaljujoč gospodu na letališču Frankfurt, ki je dobesedno strgal mojo karto in mi dal novo za poslovni razred, češ ker je dovolj prostora, je bil moj devet urni let fantastičen.
Seveda. Ko prideš v združene države, je vse veliko. Velika letališča, velike trgovine, velike porcije. Vse je veliko. In zame, ki sem le redkokdaj prešla meje naše državice, je bilo to res neko posebno doživetje. Moja ladja je bila zasidrana v Baltimorju, zato sem tam tudi prenočila, ker je bilo naslednji dan vkrcanje. S taksijem sem se zapeljala do pristanišča. In tam!! Ko vidiš ladjo od blizu,ki je visoka 11 nadstropij, ti vzame sapo. Kljub temu, da spada po velikosti med recimo temu srednji razred. Temu sledi urejanje dokumentov in sprejem na ladjo, kjer se pokaže zaposlenim njihove prostore. V glavnem formalnosti, ki jih je pač kot zaposlen treba vedeti. Dodeljen si v kabino, kjer si deliš sobo še z eno osebo iz istega oddelka in istega spola. Na ladji seveda vlada piramidni sistem. Najvišje je seveda kapitan in tudi osebje ima svoje range. Naš rang prodajalcev je bila črtica in pol, kapitan jih ima štiri. Tako, da spadamo bolj na dno, toda še vedno boljše kot čistilci,strežba in kuhinja. Vem, sedaj si mislite, pod soncem smo vsi enaki. Ja, se strinjam in vsako delo je častno, sploh na ladji. Toda imeti črtice in število le teh je še kako dobrodošlo za tisto malo privilegijev, ki jih imaš na ladji. Seveda, ladja je last Royal Caribbean in prodajalci na ladjah oziroma trgovine pripadajo koncesionarju Starboard Cruise Services. To pomeni, da so pravila za nas malce bolj recimo temu sproščena in v krogu nas samih oziroma so odvisna od tega, kaj reče naš menedžer. In tako se je začelo moje delo kot prodajalka. Kot novopečeni delavec na ladji, mora vsak opraviti tečaj oz. predavanje za varnost na ladji in pa predavanje o tem česa se ne sme početi na ladji oziroma kaj je nezakonito na tleh ZDA. Moram reči, da kar nekaj delavcev, predvsem tistih, ki delajo kot pomivalci posode v kuhinji ali vzdrževalci, poizkušajo na tak in drugačen način zaslužiti malce več dolarjev, kar pa v praksi v večini primerov pomeni prihod policije na krov in seveda sledi temu primerna kazen-zapor. Tako je. Na križarjenjih so naše destinacije eksotični kraji, kjer pa seveda prevladuje v veliki meri trgovina z drogo. In s tem želja po hitrem zaslužku, zato ti s predavanjem v prvih dneh skušajo to željo kar hitro zatreti, dokler ne dozori na kakšnem otoku sredi morja.
Pogodbe so v veliki večini dolge šest mesecev, lahko pa se doba podaljša, če ima delavec željo delati dlje časa, vendar maksimalno eno leto. Pripada ti tudi dopust in sicer 6 tednov, ki je seveda plačan, prav tako tudi karta domov in karta za prihod nazaj, v kolikor podpišeš pogodbo še za pol leta. Moje delovno razmerje je bilo kar 2 leti in pol in sicer, trikrat pol leta in enkrat eno leto. Življenje kot *shoppie* je bilo z mojega vidika res super izkušnja, tako kot tudi samo bivanje na ladji, kjer so red in pravila na prvem mestu, predvsem pa si res ves čas vezan na čas. Vsako opravilo si moraš nekako zastaviti tako, da ti še vedno ostane čas za sebe. In najboljša stran dela v trgovini je ? Prosti čas. In tega imajo prodajalci največ. To pa zato, ker so tax-free. Kar pomeni, da so zaprte v vseh pristaniščih in se odprejo samo, ko je ladja od kopnega oddaljena 5 milj. Sicer se dela ves čas, ko si na morju, se pravi, ko ladja odide iz pristanišča ( kar je vedno tam nekje po 5 uri popoldan ali še pozneje ) delaš do nekje 10 ure zvečer. Se pravi, vedno rabiš vsaj en cel dan na morju, včasih dva, da prideš do naslednje destinacije. To pomeni, da se dela od devete ure zjutraj pa do desete zvečer, vmes imaš eno uro časa za kosilo ali počitek. Vendar je sistem tak, da je vsak dan na morju pol skupine proste po peti uri popoldan. Naslednji dan, ko si na morju cel dan, se skupini zamenjata. In v tem prostem času greš lahko na predstave, večerjo, diskoteko, bar ali kamorkoli si želiš. Le eno pravilo je. In to je, da se moraš obleči res zelo*šik*, se pravi kot v tistih starih, črno-belih filmih, ko so ljudje hodili na gala večere.
In najboljša stvar dela na ladji? Vsi tisti kraji, ki si nikoli ne bi mislila, da jih bom videla v živo. In to odtehta vse delovne dni, vsa pravila, težke ljudi itd. Ampak saj to dobiš tudi v naši prelepi Sloveniji kajne? Mojih dogodivščin je ogromno, verjetno bi napolnila lahko celo knjigo z njimi, pa vendar je bil moj namen vsaj malce približati nekaj tako posebnega, kot delo na ladji, kajti spoznala sem ogromno ljudi, s katerimi smo še danes v stikih in so porazgubljeni na različnih koncih sveta, videla veliko lepih stvari, od bogatih krajev, luksuza, do bede in umiranja na cesti, spoznala veliko različnih kultur in pogledov na svet. In največja izkušnja? Strpnost do sočloveka in drugačnih od sebe. Kajti brez tega na kraju, kot je ladja, kjer je toliko različnih barv in mišljenj, ki pluje milje stran od kopnega in vsega, enostavno ne gre. In nekdo mi je na začetku moje kariere na ladji rekel, da se bom še vrnila, kajti ta način življenja ti zleze pod kožo. In sem se. Večkrat. Vendar sem ostala doma, si ustvarila družino, vendar se velikokrat zazrem nekam v daljavo in sem z mislimi med čudovitimi kraji in ljudmi. In prikrade se mi nasmešek na obraz.
