Živimo v svetu, ki je prežet s tekmovalnostjo, grebatorstvom in kazanjem mišic. To se dobro kaže v poslovnem svetu. Nekateri menijo, da je ženskam v njem še posebej težko preživeti, saj ga že od nekdaj krojijo in obračajo moški. Po drugi strani so feministke prepričane, da zmoremo same, da ni poklica ali delovnega mesta, ki ga ne bi mogla opravljati ženska (bolje od moškega). Ker nisem povprečen moški in ne feministka, sem prepričana, da se ženske v poslovnem svetu dobro znajdemo in da smo sposobne opravljati vse poklice, ki ne temeljijo na fizični sposobnosti ali moči. Naš problem tiči drugje. Večina predstavnic spola, ki nosi krila, si pot v poslovni svet zapre sama. Kaj zapre, še zaklenejo jih. Prepričane so, da jim nekdo želi slabo, jih želi onemogočiti, da obstajajo ljudje, ki bi dali vse na svetu, da bi jim pokvarili dan. Zakaj bi to želeli (vsi)? Usoda našega življenja, tako zasebne kot poslovne poti, je v veliki meri, če že ne v celoti, odvisna od nas samih, ne glede na to, ali nosimo pete ali ne. Ženske bi se morale zavedati, da lahko s svojim šarmom, inteligenco in dobro izostrenim šestim čutom krasno krmarimo v razburkanih vodah testosteronskega biznisa, če se le odločimo. Obstaja namreč na stotine žensk, ki svoje moške kolege (ali soproge) poslušajo z odprtimi usti, občudujočimi očmi in zato ponavadi na pol zaprtimi ušesi. Ob njih se čutijo nesposobne, šibke, nesamozavestne in zato ne upajo stopiti iz sence in končno povedati svojega mnenja. Pa saj to ni vprašanje za milijon dolarjev, to je le njihovo osebno mnenje, ki ga velikokrat ne želijo slišati niti same.
Moški so (bili) lovci. Pred dnevi sem prebrala, da je pred davnimi davnimi časi veljalo pravilo, da je lahko bil moški plešast, bradat, debel, neumit, samo da je domov prinesel hrano in znal zakuriti ogenj. Pa je danes drugače? Ne povsem. Če velikokrat slišimo, da se nekateri moški obnašajo, kot bi bili še vedno v prazgodovini, pa sem zgrožena nad spoznanjem, da se tako obnaša tudi veliko žensk. Sfrizirane, polakirane, zdepilirane in zdolgočasene čakajo, da se v večernih urah vrne njihov bogat in zgaran povprečnež, ki ga, če ne bi imel vplivnih staršev in zlate kartice, še pogledale ne bi. Lepa in negovana žena je vsekakor ponos vsakega moškega, pa je res, da mora biti to prioriteta le slavnih in bogatih? Zakaj so v nadaljevankah še razočarane gospodinje lepe in urejene, pri nas pa niti povprečna štiridesetletnica s povprečno službo hodi v trgovino v plišasti trenerki? Kam je izginil čut za estetiko, poudarjanje lepot ženskega telesa in želja po ugajanju tako sebi kot drugim?
Ne veliko desetletij nazaj so bile ženske urejene prav vsak dan, pa čeprav so bile veliko več za štedilnikom. Veljalo je nepisano pravilo, da so ljudje lepi, če so urejeni. Do danes se to pravilo ni spremenilo, spremenili so se ljudje. Obstajata dva velika ekstrema, za katere je že marsikateri pameten strokovnjak povedal, da niso dobri. Tako imamo na eni strani ženske, ki hodijo skoraj naličene spat, kupijo najboljši voziček, ki bo super premagoval prepreke na pločniku ali v trgovskem centru in jim ni potrebno seštevati stroškov nakupa, saj bo za to poskrbel njihov mož (ali mama). So lepe, otroka imajo za modni dodatek in vsakodnevno uživanje ob kavicah s prijateljicami jim zapolnjuje njihov sproščujoč dan.
Na drugi strani pa imamo ženske, ki si, ker so rodile dva (ali v zadnjem času tri) otroka, jemljejo pravico, da so videti v skladu s svojim življenjskim poslanstvom – matere. Na tem mestu naj še dodam, da ne živimo v Združenih državah in zato so to “slovenske matere”. Nisem najbolj prepričana, ampak v času svoje nosečnosti nisem nikoli zasledila, da bi bilo v kakšnem materinskem priročniku zapisano, kako naj zgleda “slovenska mati”. Če pogledam po ulici, z videnim nikakor nisem zadovoljna. Naša mlada “slovenska mati” naveličano potiska pregrešno drag voziček za katerega je varčevalo celo sorodstvo, obraz ji krasijo sončna očala, ki prekrijejo nenaličen obraz, pričesko pa odlikuje “šlampast” čop, ki rešuje zagato mastnih las. Ko si taista naša vrla “slovenska mati” vzame deset minut za klepet s prijateljico, beseda teče izključno o izdatno napolnjenih plenicah, prekomernem polivanju, bio kašicah in številnih neprespanih nočeh. Kako se lahko ženska tako sploh dobro počuti? Še tistih pregrešnih deset minut, ki si jih je uspela odtrgati iz začaranega kroga materinskih obveznosti, je izkoristila za pogovor o otroku in materinskih obveznostih. Drage moje dame, ostanite to, v kaj se je zaljubil vaš partner, ko vas je prvič peljal na romantičen zmenek in mu je še cel teden motilo spanec. Bodite Ženske, čeprav ste matere. Čeprav imate otroka, to ne pomeni, da ne živite svojega življenja. Ne živite otrokovega, njemu ste ga podarile. Dovolite, da bo najlepši in najčistejši del vašega in uživajte v njem. Nikoli se nikomur ne rabite podrejati, pa čeprav je to vaš ljubljeni otrok.
Kaj pa moški? Tudi tukaj imamo ekstreme – to so karieristi in šankisti. Prvi ponavadi sodijo tudi k prvi skupini opisanih žensk. So urejeni, modno oblečeni, v kopalnici preživijo več časa kot povprečna najstnica, imajo otroke z zvenečimi imeni in so ponosni lastniki jeklenega konjička, ki so si ga vedno želeli. Živijo svoje sanje, ampak ali so srečni? Res je, da še najbolje ustrezajo opisu “lovca”, saj dobro poskrbijo za svojo družino, vendar njihov problem tiči drugje. So kronično nezadovoljni, saj ne prenesejo kritike, neuspeha še manj in nikoli jim ni ničesar dovolj.
Pa šankisti? Celo svoje življenje sanjajo, da bi bili nekdo … V najstniških letnih so bili prepričani, da bodo poklicni nogometaši ali hokejisti in jim do konca svojih uspešnih dni ne bo potrebno skrbeti za … nič. Oblegale jih bodo lepe ženske, imeli bodo slavne prijatelje in živeli bodo brezskrbno do konca svojih dni. Ta konec mi je nekako znan … do konca svojih dni … hmmmm … ne diši to vsaj malo po pravljici? Drži. In prav zato je naš ubogi zgarani moški zdaj v krizi, ki se mu vleče že vsaj od takrat, ko je dobil svojega prvega otroka. Sanje o denarju in športni karieri so se razblinile že veliko prej, zdaj je tukaj razočaranje nad idiličnim družinskim življenjem in romantično vezo z njegovo princesko, ki se je čez noč spremenila v …”slovensko matero”. Revček tava od gostilne do gostilne, išče vzpodbudne besede pri natakaricah in prijateljih, ki delijo podobne zgodbe. Vse dokler mu ni enkrat dovolj in gre s prvo mlado in poskočno deklico, ki bo, čeprav on tega še ne ve, čez nekaj let pisala isto zgodbo, kot danes njegova naveličana žena.
Seveda so to le ekstremi, ki pa jih je žal vse več. Ne postanite eden izmed njih. Skrbite zase in za svojega partnerja. Vsaka veza temelji na zaupanju, spoštovanju in je plod trdega dela obeh glavnih akterjev. Vem, da se od mene pričakuje, da bom kot predstavnica čutnejšega spola zagovarjala ženske, vendar tega na tem mestu ne bom storila.
Globoko v sebi ve vsaka izmed nas kaj lahko naredi,
da prižge iskrico v njegovih očeh.
Potrudite se … zase.
Za vas “lovce” pa – poglejte jo kot da želite od nje prvi poljub, naberite ji rože s sosedovega vrta in povabite jo na sprehod v lep pomladni dan.
Neprecenljivo
