Približujejo se toplejši dnevi, čeprav, roko na srce, tudi zima ni bila preveč mrzla. Ob pogledu na cvetoče rastline in vzbujajočo naravo se velikemu številu ljudi, tudi meni, pojavi želja po športni aktivnosti na prostem. In kaj je bolj priročnega kot obut tekaške copate, obleči tekaška oblačila (kratka funkcijska majica, dolga tekaška majica, tekaška jakna) in se počasi odpravit v naravo in odteč kakšen kilometer, dva ali pa tudi več. Tekel kar dolgo nisem, sem pa se pozimi in tudi že prej precej ukvarjal z »dvoranskimi športi«: fitnes in različne skupinske vadbe: od zumbe (seveda kot edini moški na zumbi) do hiit treninga, a vseeno je nekako težko najti pravo motivacijo za tekaške podvige. Še sreča, da me je kontaktirala prijateljica, da bi tudi ona rada po dolgem času šla teč in s tem sem dobil že večje veselje do teka. Zdaj je bilo treba nabavit še kakšna poceni tekaška oblačila in gremo »v akcijo«.
Doma sem iz Maribora, natančneje Tabor in tam sem se tudi dobil z mojo prijateljico. Kot prvo sva se odločila, da se malo sprehodiva, pogovoriva, potem pa najprej kratko raztezanje in začetek »tekaške avanture«. Ker se je videlo, da je prijateljica res malce kondicijsko šibkejša, sva tekla počasi, a to mi je povsem ugajalo, ker sem vedel, da za začetek ni dobro preveč pretiravat, saj lahko hitro pride do kontra efekta: hujših poškodb, izgube volje, motivacije in posledično naveličanosti ter v končni fazi opustitve cilja. Vsak začetek je težak, a zavedal sem se, da s pričetkom treningov sem na dobri poti do končnega cilja – 10 km tek na Eko maratonu v Mariboru, ki bo v mesecu septembru. Med tekom je bilo fajn kramljat, čeprav sem bolj sramežljive sorte človek. Šele med tekom ugotoviš, koliko koristnih zadev narediš za svoje telo in dušo. Kot prvo je tu boljše počutje in zdravje. Kot drugo je druženje, kar je v današnjih časih, ko je veliko mladih brezposelnih (tudi sam sem žal med njimi) še kako pomembno, da vseeno nekoliko ohranjaš stik z ljudmi in da ne zapadeš v hujše psihične in ostale težave (depresije, razvoj osebnostnih motenj ipd.). Poleg tega pa med tekom mnogokrat odmislim vse slabe reči, ki se ti pripetijo čez dan ter začnemo pozitivneje razmišljat in v končni fazi tudi vest. V glavnem ko sva s prijateljico odtekla svojo tekaško avanturo (vmes sva tudi malce hodila, saj pri začetnikih žal ni toliko sape), sem se počutil, kot bi se na novo rodil. Poln elana, ponosa in motivacije za nove tekaške podvige. Najtežje se je spraviti iz udobnega naslonjača, kavča oz. stola, a če imaš nekoga, s katerim lahko deliš tekaške »užitke«, je precej lažje in se niti ne zavedaš, kdaj mine tiste pol urice, urica ali več, kolikor se odločiš za tek oz. bolje rečeno tek in hojo.
Ko sva z prijateljico prvi dan odtekla svojo »turo«, sva se odločila, da bova še nadaljevala, poleg tega pa sem na Internetu pogledal, če se lahko kje še priključim h kakšni skupini, ki se pripravlja za Eko maraton. In glej ga zlomka, ravno danes, ko pišem ta članek, sem se prvič pridružil skupini, ki se vsak teden zbere v mariborskem mestnem parku in od tam teče par kilometrov. Za skupino sem nekako izvedel preko Facebooka in sem si rekel, zakaj pa ne bi poskusil. Ostali v skupini hodijo na treninge redno, jaz in samo še eden pa sva bila na novo, zato je za naju bila to težka preizkušnja. Izkušeni tekači so izbrali hiter tek, tako da sva midva ta nova bila od zadaj, lepo pa je bilo, da se nama je pridružila ena gospa, ki že redno teče, a ima vseeno rajši počasnejši tek. Vsi trije smo en čas skupaj tekli, potem pa je gospod malce omagal in sva z gospo sama odtekla svoj del poti. Tekla sva nekje dobrih 50 minut in na koncu prispela na začetek našega snidenja.
Moram priznat, da nisem verjel, da mi bo uspelo, da ne bom zmogel za prvič tolikšne razdalje (sicer točno ne vem, koliko km sva pretekla), a moram priznat, da je bilo zadovoljstvo in veselje ob koncu teka res nepopisno. Začutil sem, da kljub svojim letom še zmorem in da se da premagat marsikatere ovire, če le verjameš vanje in se jih kot prvo sploh lotiš. Upam sicer, da jutri oz. v naslednjih dneh ne bo prišlo do kakšne neljube poškodbe ali pa »musklfibera«, ampak to je treba vzet v zakup kot del »trpljenja« za dosego »plemenitega« cilja . Zavedam se, da bodo vmes prišli še tudi težki trenutki, ko bom razmišljal tudi o opustitvi vsega skupaj, ampak to me ne sme vreč iz tira in tu moram pokazat svojo voljo in vztrajnost, ki pa mi, resnici na ljubo, marsikdaj primanjkujeta. Ampak tokrat sem si obljubil, da bom šel do konca in da bom na Eko maratonu zagotovo pretekel teh 10 km. Ne bo lahko, ampak z voljo, podporo prijateljice in morda tudi drugih iz skupine za pripravo na maraton verjamem, da mi bo uspelo. Na maraton ne grem z željo biti med boljšimi, samo da premagam 10 km in s tem si dokažem, da še zmorem. Tudi vi, ki to vse skupaj berete, verjamem, da zmorete, zato bi vam priporočil, da se oblečete in obujte in poizkusite to zanimivo in predvsem »sproščujočo« telovadbo – tek. Stane vas ne veliko, veliko pa naredite zase. Če najdete kakšnega znanca oz. skupino, super, če pa ne, pa tudi nič narobe: glasbo v ušesa in »akcija«.
V naslednjem članku, ki ga bom napisal, bom opisal, kako napredujem. Mogoče bom že tekel s hitrejšimi kot danes.
Gremo novim izzivom naproti in nadaljevanje sledi …
