Vsako jesen, ko se prikrade megla, hlad in to tisti, ki ti seže do kosti, postanem nemirna. Sanja se mi o soncu, toploti, sproščenosti, ki smo jo pustili v poletju. Ko ne zdržim več, naložim peč in sedem za računalnik. Kar tako, da malo pogledam, kaj ponujajo letalski prevozniki. Moja priljubljena destinacija: vzhod. Samo letos je kriza, potrebno je varčevati, ker bo drugo leto še huje in se še ne bomo otresli krize. Kakor da bi imela v glavi še nekoga, mi nekaj šepeče: »Če si utrujena, prezebla, brez energije…kaj lahko narediš. Nič. Padeš v depresijo« Ja res je bolje izginiti za nekaj časa na toplo, najti poceni karte in skromno preživeti par dni tam daleč v deželah vzhajajočega sonca in se napolniti s sončno energijo.
Hitro poiščem in tudi najdem let v Bangkok, zdi se mi ugoden in takoj, ko dobim privoljenje za odklop in pobeg od mojega sopotnika, kar kupim karte. Se bom že kasneje ukvarjala kam in kako.
Izkaže se, da je tudi sopotnik nujno potreboval pobeg in se je lotil načrta. Tajsko sva že večkrat obiskala, zato izbere sosednjo državo, Myanmar – v preteklosti se je imenovala Burma. Kam se odpraviti, kaj je zanimivo v tej državi? Pobrskava po netu in povprašava nekaj znancev, ki se veliko potepajo po svetu in so že bili tam. Načrt je hitro narejen. 8 dni bo dovolj za pokušino, na jug ne bova hodila, na sever pa tudi ne. Poiščem karto iz Bangkoka v Mandalay in hotel za prvi dve noči, potem pa bova že videla. Zasedenost v službi je botrovala, da se nisem kaj dosti ukvarjala s prihajajočo potjo, tako, da bi skoraj naredila usodno napako in se pojavila tam brez vize. Na srečo sem še pravočasno ugotovila, da jo Slovenci še vedno potrebujemo in hitro ukrepala. S tem je pa tako: če potuješ individualno, ne preko turistične agencije, potrebuješ za pridobitev vize, ki jo sicer kupiš na letališču za 30$, »invitation letter«. Ker nimam znancev ali poslovnih partnerjev v tej državi, ki bi mi lahko poslali tako pismo, sem našla Agencijo na netu, ki pošilja ta pisma, proti plačilu seveda.
Ker je bilo do odhoda manj kot 7 delovnih dni, me je to sicer nekoliko več stalo, ampak važno je bilo, da sem pravočasno dobila v roke ta dokument.
Bangkok naju je po 4 letih prijazno sprejel, in človek se kar domače počuti na vedno živahni, polni domačinov in turistov ulici Kao San. Tudi najin hotel je še tam, še vedno isti, hotel s po mojem največjo frekvenco prihajajočih in odhajajočih gostov ob vseh mogočih urah. Ni šans, da dobiš posteljo, če si je nisi rezerviral vnaprej. Noč je bila le toliko dolga, da sva se aklimatizirala na tamkajšnjo prijetno temperaturo 28°C na hitro zmasirala, zjutraj pa takoj naprej na avion za Mandalay.
Letalo AirAsia je bilo odlično, podobno kot smo jih vajeni v Evropi pri nizko cenovnih ponudnikih. Prvi šok pa doživiva ob pristanku – delavci na letališču so v japonkah !!!! okoli pa napisi »saftly first«. Prtljago iztovarjajo ročno iz aviona na vozičke, ki jih potiskajo ročno proti letališki zgradbi. Naše letalo je bilo edino na letališki pisti. Dobro, v letališki hali,v katero nas usmerijo, so normalno oblečeni in obuti uradniki. Vendar je to letališče kot noč in dan z bangkoškim ali katerim drugim, še z našim Pučnikom. Objame te neka sivina, hlad, prešine me duh strogosti socializma. Vse je tako enostavno, prazno. Večina ljudi iz našega aviona je pripotovalo organizirano, oziroma so bili Tajci in so se takoj odpravili na pregled potnih listov. Midva sva bila edina očitno brez vize. Dve uradnici v uniformi naju povabita v sobo, posadita na stole in vzameta dokumente in pismo. Nekaj vpisujeta v različne zvezke, potem morava še midva izpolniti formularje, plačati in ko opravita njuno delo predata najina potna lista drugemu uradniku. Ta je naprednejši, malo mlajši ves lep v svoji beli uniformi in na njegovi mizi stoji za naše razmere predpotopen računalnik s ta debelim zaslonom, pa še vse skupaj povito v polivinil. Bila sva tiho, samo oči so nama švigale sem ter tja in večkrat sva se spogledala. Po kakih 20 minutah sva dobila vrnjena potna lista in celo natipkani vizi sta bila v njima.
Suhoparen opis države v katero sva pripotovala nam pove da je država Myanmar zadnjih 50 let samo izolirana, želi bit tako rekoč samozadostna Včasih je bila to kraljevina, potem angleška kolonija vse dokler ji ni uspelo leta 1948 doseči neodvisnosti. V zgodnjih 60-letih je oblast prevzema vojaška hunta, ki jo vodi še danes. Razdeljena je na 14 provinc, trenutno je glavno mesto Yangon, mesto na jugu države ob delti velike reke. Predtem je bilo glavno mesto Mandaly. Na jugu se dotika Bengalskega zaliva in Andamanskega morja, visoko na severu je pokrajina gorata. Pokrajina je raznolika, porasla z nizko raslim grmovjem do mogočnih gozdov tikovega lesa. Wikipedia pove, da v državi živi nekaj več kot 61 milijonov ljudi, njihov BDP per capita je $915. Res pa je, da njihov BDP letno narašča s povprečno letno stopnjo rasti 5.5%. Država ima bogate zaloge zemeljskega plina, rudnin, žada in draguljev. Podnebje prijetno, sedaj se začenja suho obdobje, maj, junij je pred monsunska doba z veliko vlage in vročino, od junija do oktobra pa je deževno obdobje. Tako nekako piše enciklopedija.
Kaj pa vidi obiskovalec?
Sama sem doživela kar precejšen šok, saj mi je bilo ob izstopu iz letališke stavbe in po kratkih minutah vožnje v »deljenem«taksiju takoj jasno, zakaj je bil uradnikov računalnik tako skrbno zavit v polivinil. Pokrajina v srednjem delu je suha, pa se je šele začelo sušno obdobje. Vse naokoli je prah, cesta sicer na pogled daje vtis, da je asfaltirana, vendar je ozka, polna lukenj, prometa pa praktično ni. Po pol ure vožnje smo srečali prvi avtomobil, potem pa, vedno več raznolikih prevoznih sredstev, vse do Mandalaya. Največ je motorjev, koles in nekakšnih poltovornjakov, na katerih prevažajo vse, od ljudi do blaga, sadja, zelenjave, gradbenih materialov do vode. Tudi v samem mestu so nekatere glavne ulice široke, asfaltirane, še več pa je prašnih, peščenih cest. Na eni strani lahko vidiš prekrasne, velike, bogate hiše, obdane z nerjavečo, svetlečo ograjo, težkimi vrati, stolpiči, na drugi strani ali pa tik ob tej bogatiji kolibo, ki komaj da stoji skupaj. Občutek ti daje, da bo jo bo prvi vetrič odpihnil in zravnal z zemljo.
Ljudje so temni, vendar delujejo prijazno. Moški pritegnejo pozornost s svojimi nenavadnimi oblačili, kot da imajo neko cunjo ovito okoli pasu, ki sega do tal in zgleda kot dolgo krilo. Zgoraj nosijo navadne majice, uradne osebe npr. taksisti, vodiči, osebje v hotelu pa bele srajce. Takoj opazim, da ima večina žensk nekaj namazano na licih, tudi otroci in celo nekateri moški. Prah rumene barve zgleda, kot da si ne bi dobro razmazali pudra. To je tanaka, prah, ki ga pridobijo iz dreves. Kasneje sem videla na tržnici, da prodajajo kose lesa in strgalo. Bolj revni prebivalci si to vsak dan nastrgajo in nanašajo na lica, čelo, tudi vrat. Dražja različica se kupi v posodicah za kremo, nekatere imajo celo gobico za nanos. Ženske povedo, da jih ta namaz ščiti pred soncem in hrani kožo obraza, da ostane dalj časa lepa, napeta. Mlado dekle, ki je že mama se silno trudi, da mi nazorno pokaže kako se to uporablja, me namaže in rezultat požane veliko odobravanja okoliških prodajalk na tržnici. Seveda ne morem oditi, ne da bi kupila par lončkov. Zadovoljni sva obe, čeprav sva se pogajali za ceno, vendar je ona zaslužila za svoj obrok hrane, sama pa sem že imela nekaj posebnega za domov.
Hotel je bil presenetljivo čist, soba velika, kar tri postelje, čeprav sem rezervirala dvoposteljno. Manager hotela je bil več kot na uslugo, saj sva ga takoj ob prihodu tako rekoč napadla z vprašanji, kam in kako nama priporoča nadaljevati pot. Hitro nama poiščejo kar tri letala, vse sicer po telefonih pri lokalnih letalskih družbah. Wi-fi dela odlično, tako da ne bo problema najti hotele v naslednjih dveh krajih ki sta bila cilj: Inlay lake in Bagan. Priporoči nama vodiča, ki bi naju naslednji dan vozil s taksijem po Mandalayu in okolici.
Se nadaljuje….kmalu
