Spadam med generacijo 80-ih let, kjer so nam starši od malih nog govorili, da če bomo pridni v šoli, imeli dobre delovne navade in uspešno končali fakulteto – imeli zagotovljeno službo. Sedaj, vsi vemo, da so se stvari spremenile, a kako močno se to pozna na trgu dela, se počasi odkriva in ozavešča. V nadaljevanju je moja osebna zgodba, moja pot iskanja dela in razmišljanja o položaju mladih na trgu delovnih sil.
Za podjetje xy sem kot študent delala najdlje, več mesecev in tudi pridobila prve izkušnje na področju moje izobrazbe. Najprej se je začelo krhati, ko je po dobrem letu dela, takratni vodja prodaje odšel iz podjetja, kar pomeni, da so določene vrednote odkorakale skupaj z njim. Delo, ki sem ga opravljala solidno in služba na katero sem bila ponosna, se je spremenila v vsakodnevno bitko prenašanja zateženosti, negativnosti in nesramnosti nove vodje. Ker ne želim ta zapis spremeniti v negativno sporočilo, naj omenim, da sem po tej izkušnji še močneje prepričana, da želim biti še bolj prijazna, razumevajoča in iskrena oseba, saj poznam občutke, ki te spremljajo ob sodelovanju/vodenju nekoga, ki mu vse našteto primanjkuje.
Drugi alarmni dogodek se je zgodil, ko je direktor obljubljal redno zaposlitev z ekstremnim plačilom, si po določenem času premislil in ponudil »pogajanje« o tem kako bi sodelovali v prihodnosti. Meni osebno je bilo to sumljivo in skrajno neetično ter nesprejemljivo. Ne zamerim, da si nekdo premisli, a ne zameri mi, ker sem pričakovala, da boš mož besede. Navsezadnje pa, ne želim se pogajati o pravicah delavca, saj menim, da so nekje že zapisana, mogoče v kakšnem zakoniku, o delovnih razmerjih…
Ankete med dvema milijonoma zaposlenih v 700 ameriških podjetjih so razkrile, da o tem, kako dolgo ljudje ostanejo v isti službi in kako dobro delajo, odloča predvsem kakovost njihovega odnosa z neposredno nadrejenim šefom. »Ljudje se pridružijo podjetju, zapustijo pa šefa,« pravi Marcus Buckingham iz Galup Organization, ki je analiziral podatke (Goleman idr. 2002, 100).
Po tem, ko sem odšla iz podjetja, na sredini leta 2015, se je začelo pravo delo, iskanje nove službe. Takrat sem imela še študentski status in sem bila dokaj samozavestna, da bom hitro dobila novo službo. Naj najprej predstavim malo statistike: v zadnjem letu in pol sem opravljala 4 študentska dela, za največ mesec dni; dobila tri ponudbe za odprtje s.p.-ja in eno ponudbo za sklenitev podjemne pogodbe.
V vseh primerih predlogov za odprtje s.p.-ja in podjemne pogodbe je ponavadi sledila obljuba: »Če boste uspešna, vas potem čez mesec ali dva zaposlimo.« »Hvala za ponudbo, ampak ne hvala,« je bil moj odgovor. Ne zato, ker dvomim, da bi bila uspešna, ampak ker ne želim delati za delodajalca, ki išče načine kako privarčevati na delavcu tj. meni. Ponavadi se ob takem pogovoru potiho vprašam, kakšen odnos bi bil potem na dolgi rok, katere pravice boš nato delavcem tj. meni kratil… Zadnje čase so v porastu različne oblike zaposlitve, zgleda kot, da je to postalo neke vrste trend, saj v nekaterih oglasih že takoj piše, da boš za sodelovanje moral odpreti s.p. Samostojni podjetnik naj bi bil posameznik z vizijo, neko dobro idejo in željo s svojim delom uspeti na trgu dela. Kdaj so jih delodajalci začeli ponujati namesto redne zaposlitve in prodajajo zgodbico, da je za obe stranki najboljša oblika poslovanja, meni ni jasno, a se dogaja vse pogosteje.
Sama ne želim nobenega obsojati, saj verjamem, da vsi delamo najbolje kot znamo. A lepo prosim, naj se drugi vzdržijo komentarjev, kako smo mladi izbirčni, da je preveč šolanega kadra in da je preveč mladih na zavodu za zaposlovanje. Tako kot se bom jaz vzdržala komentarjev, da so postali delodajalci preveč požrešni in vidijo mlade kot številke, saj če ne bo eden – bo pa drugi, za njih pripravljen delati pod minimalno plačo.
Delovno razmerje naj bi delovalo v principu daj-dam, saj vsebuje obveznosti in pravice delavca ter delodajalca. Moj nasvet delodajalcem: prenehajte gledati na delavce kot na strošek v podjetju, ki ga morate zmanjšati in poskrbite za pozitivno klimo, saj boste tako dobili večji učinek od svojih zaposlenih.
Najnovejši izsledki o zadovoljstvu pri delu dokazujejo, da čustva, ki jih ljudje občutijo pri delu, najbolj neposredno zrcalijo resnično kakovost delovnega življenja. Izkazalo se je, da je odstotek časa, ko ljudje v službi čutijo pozitivna čustva, najmočnejši kazalec zadovoljstva in zato tudi stopnje verjetnosti, ali bo človek dal odpoved ali ne. V tem smislu vodje, ki širijo slabo razpoloženje, neposredno škodijo poslovanju, tisti, ki krepijo dobro razpoloženje, pa prispevajo k delovnemu uspehu (Goleman idr. 2002, 30-31).
Vsem, ki se soočate z neprijetnostjo, kot je iskanje nove službe, želim veliko sreče, pozitivne motivacije in ne pozabite na svoje sanje. Sanje o boljšem jutru. Pogumno, srčno in pozitivno naprej v leto 2017.
Literatura:
Goleman, Daniel, Boyatzis, Richard in Annie McKee. 2002. Prvinsko vodenje, spoznajmo moč čustvene inteligence. Ljubljana: GV Založba.
