Najdi svojo srečo in mir – Vse je res, kar pravi Petra Škarja



Večkrat sem že zasledila Petrine objave, videla, da je izdala eno knjigo, pa drugo, pa spet novo. Ampak … očitno še ni bil pravi čas. No, pa se je zgodilo tudi to. Na srečo. Končno. In predvsem sem prepričana, da ne naključno. Priznam … v roke sem jo vzela s kar dobro mero dvoma in popolnoma brez pričakovanj, saj tovrstne knjige berem že preko četrt stoletja in vem, da ni vse za vzeti za suho zlato, še celo srebro ne.

Najdi svojo srečo in mir Petra Škarja

V tem času sem prebrala “ohoho” knjig o osebni rasti, ki so me pustile hladno in sem jih brez škode takoj pozabila, in nekaj, ki so mi dejansko pomagale čez trd in razrit življenjski makadam. Naučila sem se, da je treba vsako knjigo, ki poveličuje samo duhovnost, vzeti z mero zdravega razuma, saj sicer prehitro zajadraš v oblake in spet ničesar ne spremeniš oz. izboljšaš.

Ljudje smo pač nagnjeni k delu po liniji najmanjšega upora (ja, kar priznajmo) in seveda, kaj je lažjega kot čakati, da bo bog (ali vesolje ali višja sila – kakorkoli že temu rečete) naredil vse namesto nas in za nas.

Preden sem začela brati, sem jo nekaj časa nezaupljivo ogledovala, češ to bo neka instant knjiga. Saj veste: izmisliš si en super naslov, ki veliko obljublja, za vikend se nekam zapreš z računalnikom in pišeš. Knjiga na koncu kar nekako izgleda, ima velike črke, velike razmike med vrsticami, nekaj poglavij in to je to. Bralec jo vzame z veseljem v roke, pa ne bo potreboval celega tedna za branje, ampak samo nekaj ur in na koncu bo itak zadovoljen, ker je le nekaj naredil zase, za svojo osebno rast, za svoj duhovni razvoj. In potem jo odloži in tisti trenutek pozabi. Evo, to sem pričakovala od te knjige. Iskreno.

Kot sem rekla, sem začela brati zadržano, potem pa sem se zalotila, da si večkrat osuplo in začudeno rečem: “Hudiča, pa to je tako, kot da bi jaz pisala!” Resnično me je presenetilo to, kolikokrat sem se strinjala z njo – pravzaprav ves čas – oz. z napotki in modrostmi njenih učiteljev in ljudi, s katerimi je bila v stiku.

Pa vseeno je nekje zadaj eno vprašanje dvignilo roko: “Je res treba na drug konec sveta po modrosti, ki držijo že tisoče let, in to ne samo na duhovnem vzhodu, pač pa po celem svetu?”

Kako pravzaprav komentirati knjigo, s katere vsebino se strinjaš v vseh točkah?

Petra govori o življenjskih stvareh, ne želi nam prodati izmišljotin, ne želi nam prodati gradov v oblakih, ne prodaja nam megle. V knjigi sem začutila njeno iskrenost, nenarejenost, da resnično želi ljudem odpreti oči… Z enakim namenom sem že pred časom odprla svojo Hišo modrosti. Ne, seveda ne gre za fizično hišo :).

Petri je uspelo kratko, jedrnato, razumljivo in predvsem logično nanizati veliko življenjskih resnic, ki bi jih res morali upoštevati. Življenje bi bilo veliko lepše, saj bi ljudje delali dobro, bili bi pomirjeni sami s sabo, ne bi si metali polen pod noge, ne bi gojili sovraštva in zamer… Znali bi namreč sprejemati vsako drugačnost, bili bi bolj strpni do sočloveka, ne bi si lastili partnerjev in otrok in predvsem jim ne bi bil največji dosežek v tem življenju ogromna hiša, vikend, avto, ki je seveda vsaj malo boljši kot sosedov, ali pa vsaj novejši letnik. Ste že slišali tisto, da še nihče ni šel s prikolico na britof? 🙂

Petra nam v knjigi sporoča, da smo predvsem premalo sami s sabo, da se premalo poslušamo, da se ne znamo občutiti. Zelo res. To tudi jaz trdim že dolgo časa. Kdor ne zna biti sam s sabo, ima hud problem. Ljudje smo namreč v večini narejeni tako, da od drugih pričakujemo oz. zahtevamo, da nam prinesejo srečo in zadovoljstvo na pladnju. Če ne boš ravnal v skladu z mojimi pričakovanji, boš ti kriv za mojo nesrečo, žalost, prizadetost, depresijo … Se tudi vam zdi, da je v tem mišljenju nekaj zelo narobe?

Velik minus je tudi to, da ne opazimo sveta okoli sebe, kaj šele, da bi znali videti, slišati in začutiti sogovornika. Jaz npr. grem zelo rada v naravo. V gozdu se pogovorim sama s sabo. V gozdu najdem mir. Obožujem jutra, ko se narava prebuja, ko ptice zaženejo svoj jutranji vik in krik. Opazujem drevesa, opazujem živali. Da, to je pravzaprav moja meditacija. Takrat sem običajno pomirjena sama s sabo in dobim zagon za nov dan. In svet se zdi na splošno lepši.

Vas kdaj prime, da bi ta trenutek odšli ven? Da bi šli ven tudi v dež in kar brez dežnika? In kaj vas tisti trenutek ustavi? Ok, pustimo to, da so te želje pogoste, ko smo v službi, ko res kar ne moremo oditi.

Ampak, ko pa pridemo domov… ko postorimo najnujnejše… Kdo vam brani, da odidete ven ali da naredite nekaj samo za svojo dušo pa čeprav sedete pred TV ali vzamete v roke najbolj pogrošen roman, kar jih je? Vem, izgovorov na tone – nimam časa, nimam energije, nimam volje, družina me potrebuje, otroci ne morejo brez mene, pobrisati moram prah – ampak v končni fazi vas pa delo vedno počaka in otroci bi morali znati nekaj časa preživeti tudi sami. Včasih že pol ure samote naredi čudeže in včasih je preprosto samo treba zaupati življenju, da bo vse prav in da je ta trenutek ravno tako, kot mora biti.

Kar je v Petrini knjigi tudi izredno dragoceno, je to, da je omenila hvaležnost. Res, kdaj ste se nazadnje vprašali, če je neka zadeva, ki ste jo ravnokar prijeli v roke, ali hrana, ki jo ravnokar nesete v usta, popolnoma samoumevna. Veste, kaj? Ne, nič ni samoumevno. Na srečo živimo v delu sveta, kjer je zemlja rodovitna, kjer ima večina vse materialne dobrine, ki jih lahko nudi zahod, kjer imamo pitno vodo in jo lahko pijemo iz pipe. Da, bodimo hvaležni za vse, kar imamo.

Živimo v delu sveta, kjer težko razumemo, da so nekje zadovoljni in celo srečni samo z osnovnimi dobrinami, npr. s hrano, vodo, obleko in neko streho nad glavo. Za preživetje na tem prostoru, kjer smo, pač potrebujemo denar, potrebujemo avtomobile, potrebujemo trdno streho nad glavo in ogrevane prostore, saj le ni celo leto poletje. Ampak!! Pozabljamo na ravnovesje! Materialno – duhovno. Ker takrat, ko je človek zadovoljen sam s sabo na vseh področjih, lahko govorimo o ravnovesju. Večini vedno nekaj manjka, vedno je treba izpolniti še en pogoj, da bo vse v redu, da bomo srečni, npr. ko bom imel toliko in toliko denarja, ko bomo v svoji hiši, ko bom imel tak in tak avto, ko bom imel takšno službo … ko bom… ko bom… In priznajmo si … ni nujno, da se to pogojevanje sploh kdaj konča.

Zato v Hiši modrosti delamo ravno na tem, o čemer govori Petra. O ravnovesju (znak jin jang sem si dala celo vtetovirati, da ne bom nikoli in nikdar pozabila na ravnovesje), o upoštevanju svojih občutkov in predvsem si prizadevam za to, da bi se ljudje naučili pometati pred svojim pragom. Kar je seveda najtežje, ker veliko lažje se je ukvarjati s problemi drugih, z njihovimi napakami (ki so napake samo v naši očeh) in nasploh je najlažje biti pameten za druge. Ne bomo oporekali, kajne?

Tako kot Petra, tudi jaz vem in tudi vsi vi, da je vedno lažje reči kot narediti. Ampak verjemite mi, s treningom, z vajo se da. Pa če si je treba napisati opomnike, bistvo je, da ne pozabimo, da je vsak svoje sreče kovač in šele s tem, ko spreminjamo sebe in svoje odzive, lahko spreminjamo tudi okolico. Ampak, ja. Največkrat boli. Zelo boli. Tudi v športu pravijo: “Dokler ne boli, nisi napredoval.”

Pomembno je razumsko uravnovesiti z duhovnim. Ker verjemite, možgane se da prelisičiti, srca pač ne.

Obiščite nas v Hiši modrosti na https://sites.google.com/site/hisamodrosti/ ali stopite čez prag Hiše modrosti na Facebooku https://www.facebook.com/hisa.modrosti/?fref=ts

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*